DOMOV V “OBLJUBLJENO” DEŽELO

Povprečen Američan bi vam o petdesetih letih v ZDA verjetno rekel, da je bila to doba Elvisa, ekonomske prosperitete, strahu pred komunizmom in povojne regeneracije. Prav ta splošno prisoten rožnati lak je iritiral Pulitzerjevo in Nobelovo nagrajenko Toni Morrison do mere, da je v svojem najnovejšem romanu Domov želela petdeseta prikazati v izrazito manj optimistični luči. V maniri svojega renomeja, češ da je vest Amerike, je v naracijo vpletla velikokrat prezrto temo korejske vojne, hkrati pa ostala v okvirjih tipike svojega opusa. Slednjega zaznamuje motrenje afroameriške identitete, na katero je neizbežno vplivala travmatična družbena preteklost. Akterji njenih zgodb so zvečine temnopolte ženske, zaradi česar so jo povezovali tudi s feminizmom.

Roman Domov prežema moška perspektiva. Pod drobnogledom se znajde glavni protagonist Frank s pomenljivim priimkom Money, 24-letni veteran Korejske vojne, ki se po končanem služenju vrne v domovino. Vendar je prihod grenak. Amerika petdesetih je sovražna, razslojena in rasno segregirana tudi na pregovorno liberalnejšem severu. Da bi bilo še težje, Franka v sanjah in realnosti preganjajo podobe iz vojne, spomini na škrbasto korejsko deklico, umrle prijatelje, odtrgane ude. Svet okrog njega je oropan barv, kot da bi bile oči prekrite s sepia tinto, te hromeče znake posttravmatske motnje pa skuša Frank zadušiti v alkoholu. Iz otopelosti ga predrami skrivnostno sporočilo, da njegova ljubljena sestra Cee umira, kar postane vzgib za začetek Frankove odisejade proti ameriškemu jugu. Ko najde sestro, Frank izve, da jo je na rob smrti potisnil medicinski eksperiment belega zdravnika, njenega delodajalca.

Pričakovano in še kako legitimno v romanih Toni Morrison prevladujejo temnopolti junaki, kar je ena izmed značilnosti postkolonialnega afroameriškega diskurza, ki med drugim udejanja destabilizacijo rasne hierarhije. Ob vprašanju prezentacije rasne pripadnosti v romanu se kot zelo nevralgičen izkaže segment, da avtorica nikoli eksplicitno ne aludira na barvo kože glavnega junaka ali njegove sestre, vendar kljub temu bralec v vrtincu zgodbe ne podvomi v to, da sta Frank in Cee Afroameričana. S tem Morrisonova odlično pokaže na implicitno moč logike zakoreninjenih predstav. Je poudarjanje kože zdravnika, njune revščine in umestitve dogajanja na jug dovolj, da bralec določi raso glavnih junakov?

Ko Frank navsezadnje reši Cee, se skupaj vrneta v nehvaležni kraj njunega otroštva, revno vas Lotus v zvezni državi Georgii. Delna situiranost zgodbe v Georgio ni naključna. Zvezne države ameriškega juga so pogosto kraj dogajanja v afroameriški literaturi, saj jih zaznamuje travmatična in krvava zgodovina suženjstva ter izkoriščanja temnopoltih. V romaneskni sedanjosti je Lotus sinonim za revno okolje, kraj brez možnosti in prihodnosti, za Franka najslabši prostor pod soncem, hujši od vsakega bojišča. Navkljub Frankovi nezaupljivosti do poznanega okolja jima to prinese olajšanje. Cee ozdravijo vaške ženske in Frank začne z delom.

Konec romana gre razumeti kot simbolično manifestacijo sprave. Pisateljica se zopet vrne na začetek, k uvodnemu prizoru plazečih se otrok, Franka in Cee, ki vidita, kako nekdo brezbrižno pokopava napol mrtvega človeka. Ta travmatična izkušnja izgubi svojo moč, ko se z njo soočita tako, da pokopljeta kosti neznanca v dostojen grob. Šele po tem katarzičnem očiščenju v stilu starogrške Antigone lahko svoje bivališče poimenujeta dom, kjer se bosta, predvidevamo, na novo sestavila. Induktivno gledano nas ta anekdota opomni na vidno, tudi politično angažirano, tendenco pisave Toni Morrison in širše celotne afroameriške beletristične produkcije. Kontemplacije usod namreč ilustrirajo način, kako prežvečiti trpko preteklost, da bo sedanjost boljša. Le-to je edina trnova pot, ki vodi do neobremenjene integracije.

Poleg že omenjene obsedenosti s tematikami, ki zajemajo iz skupne posode afroameriškega konteksta, je za prozna dela Toni Morrison značilen poetičen slog in mojstrsko obvladovanje naracije ter dialogov. V drobnem romanu Domov izjemna pripovedovalka zgodb ne razočara in ponudi napeto pripoved, v večini podano prek tretjeosebnega, vsevednega pripovedovalca. V kratkih, vmesnih poglavjih le-tega prekine Frank, ki se oglasi kot personalni glas, nekakšen komentator, ki korigira tretjeosebnega naratorja v želji po večji stopnji resničnosti povedanega. Kljub izbrani tehniki je slog romana lahko obvladljiv tudi za manj zahtevnega recipienta.

Tistim, ki še nikoli niste držali v rokah proze Morrisonove, bi gotovo priporočila, da najprej posežete po njenih zajetnejših in lucidnejših romanih - Ljubljena ali Salomonova pesem. Domov se v primerjavi z njimi izkaže za droben okrušek, ki je padel iz bogate mize njenega opusa. Čeprav mu ne moremo oporekati narativne virtuoznosti, artikulira zgolj še en primer iskanja individualne afroameriške identitete. Morrisonovi bi lahko tudi očitali, da fabulo stisne v preveč enoznačno alegorične okvire in ne razvije tiste pripovedne širine, ki smo je vajeni iz njenih renomiranih romanov. Na žalost se tudi največjim z lahkoto zgodi, da postanejo ujetniki svojih lastnih klišejev in se pretirano hitro zadovoljijo s svojim izdelkom.

Tipkovnico, sebe, pa še koga je namatrala Maja Žvokelj.