Duhovi v razpokah

Viljevo je naslov drugega romana hrvaškega pisatelja in literarnega teoretika Luke Bekavca. V izvirniku je izšel že davnega leta 2013, letos pa je pri založbi V.B.Z. izšel še v slovenskem prevodu Sonje Polanc. Viljevo pa ni le naslov romana, ampak tudi mesto, in obče ime. Kot mesto ima Viljevo določeno topografijo in lokacijo – je nižinsko območje na vzhodu Hrvaške, ki leži severozahodno od Osijeka in južno od hrvaško-madžarske meje. Kot obče ime pa ima Viljevo določen zven in določeno frekvenco, zaradi česar lahko zveni izjemno nenavadno in izvensvetno, če ga izgovorimo večkrat zapored:  Viljevo. Viljevo. Viljevo…

V Viljevo smo vrženi, tako kot smo po Heideggerju vrženi v ta svet. A medtem ko pristanku v slednjem sledi oblazinjenje v več stopnjah, pristanku v romanu ne sledi nič podobnega. Če smo po petindvajsetih letih bivanja v tem svetu opremljeni z dokaj stabilno identiteto, smo po petindvajsetih straneh Viljeva še vedno popolnoma izgubljeni in razbiti na koščke. Naš um šviga levo in desno, nič se ne utelesi, vse so besede brez vibracij, znaki in presledki. Poleg tega besedilo v prvem poglavju spremljajo oznake, kot so nerazločno, 2 sekundi šumov, 4 sekunde motenj in 8 sekund tišine, kar nam še dodatno otežuje branje. Hkrati pa nam daje vedeti, da imajo v nekem drugem svetu tudi nam nerazumljive besede svojo zvočnost in svoje vibracije. Ta tekst bi moral biti zvočna in ne tiskana knjiga, se nam podi po glavi, saj se natisnjen na papir na trenutke zdi sploščen, brez pomenskih kontur in odtenkov, ki jih v nekem svetu sicer vsebuje.

Po dobrih tridesetih straneh, torej na treh četrtinah prvega poglavja, nas nenadoma preseneti rojstvo odnosa. Najprej odnosa med pripovedovalko in njeno sestro, ki se postopoma rojeva v pripovedi o njuni družinski zgodovini - o genealoški niti, s katero sta vpeti v svet in druga z drugo prepleteni v Viljevu. Njuni družinski člani, preminuli v katastrofi, ki se je zgodila leta tisoč devetindvajset – ne, tisoč dvaindevetdeset – ne, dva tisoč, DVA TISOČ STO DEVET, so jima predali posebno vednost. Vednost sporazumevanja, ki jo vsaka izmed njiju razume in uporablja drugače - eni je pomembno, da jezik lepo zveni, drugi pa, da sporoča in povezuje. Živita v napol podrti hiši na kmetiji, kjer se nikoli nič ne dogaja in kjer ju nič ter nihče ne obdaja, zato se vsaka zamoti po svoje. Prva s poigravanjem z besedami in z iskanjem besednih ustreznic za svoje eksistencialno stanje, druga pa z iskanjem stika z ljudmi, v svetu brez ljudi .

Potem ko nas Viljevo po tridesetih straneh posrka, se oznake za šume, motnje in tišine med branjem že samodejno prerajajo v zvoke in nezvoke. A razumevanje situacije nam še vedno otežujejo nenadne prekinitve monologa ravno v pasusih, ko je ta najzanimivejši in najbolj informativen. Te črvine in zevajoče vrzeli so prisotne tudi v naslednjih dveh poglavjih, a v vsakemu drugače. V njih se naseljujejo duhovi, porojeni ne le v naši interpretativni svobodi, ampak tudi, in morda predvsem, v polifoniji glasov različnih protagonistov, ki drug drugega interpretirajo povsem samodejno in, zdi se, brez našega izrecnega vmešavanja.

Viljevo je roman, ki bi lahko preživel brez avtorja in celo brez bralcev, saj je predvsem stik formalno raznolikih diskurzov, ki drug drugega stabilizirajo vnaprej in vnazaj. S to formalno zasnovo je skladno tudi vsebinsko žarišče – apokaliptična katastrofa, katere vzrok je bil poskus vzpostavitve tako imenovane tehnologije etra, s katero so tehnokrati poskušali ljudi pretvoriti v ime kot v čisto frekvenco. Ta poskus pa je domnevno spodletel, ker tudi v čistem fonetičnem signalu pride do prepleta z drugimi signali, do interferenc in šumov, tako kot pri branju teksta vedno pride do interpelac…, khm, interpretacije. Tako kot naš um nenehno interpretira pomen besed in njihovih skupkov, podobno frekvence imen v svojih interferencah interpretirajo druga drugo, s čimer ustvarjajo vselej nove prisotnosti. Odsotnost človeških teles ne pomeni nujno tudi odsotnosti novega. Novo se porodi v razliki.

Poleg tega, da ima vsako poglavje drugega fokalizatorja pripovedi, se nam subjektivnost vsakega izmed njih razkriva drugače. Medtem ko protagonistko prvega poglavja, Dorotejo Felsovany, spoznavamo preko osebne izpovedi, njeno starejšo sestro Elizabeto, ki je glavni subjekt drugega poglavja, spoznavamo preko komentarjev, ki jih vstavlja v transkripcijo svoje komunikacije – ali kot ji pravi sama, transmisije - z neznanimi bitji. Na levi strani beremo neurejene črke, signale njenih sogovorcev, ki jih Elizabeta na desni strani ureja v smiselna zaporedja in jim pripisuje komentarje. Drugo poglavje je tiskano brez oštevilčevanja strani in z bolj tehnično tipografijo, kar Elizabetinim prepisom transmisij podeljuje videz objektivnosti. A ker nas domišljija vedno znova vrača v prvo poglavje, se lahko spomnimo, da je Doroteja do početja svoje sestre neizčrpno kritična. V dozdevno objektivno tehniko naj bi namreč vmešavala svojo lastno subjektivnost.

»Največja prevara tiči v zlaganju v tematske sklope, nikoli ne prepisuje po vrsti, kakor se je vse dogajalo, ampak po vrstnem redu, po katerem so stvari bolj smiselne, čeprav se ji kdaj prikrade napaka, kot bi igla na plošči preskočila eno ali dve brazdi, lahko zatipaš dele, na katerih je povezala besedilo, spet drugič nečesa noče priznati, potem pa naenkrat opisuje vsako malenkost.«

V zadnjem poglavju, ki je napisano v obliki znanstvenega članka, končno prestopimo na drugo stran transmisije in izvemo, da so Elizabetini sogovorci partizanski vojaki, ki v obdobju druge svetovne vojne iz zapuščene radijske postaje oddajajo informacije o dogajanju na fronti, pri tem pa se v njihov signal vmešava neznani glas. Pisec članka z naslovom »Analitični zapis o neidentificiranih signalih v paravojaški radiodifuziji« je eden izmed vojakov, Marković. Ta v svoji interpretaciji nenavadnih dogodkov nenehno preskakuje med znanstvenim in paranormalnim diskurzom, kar deluje kot v eni osebi združeno interpretativno nesoglasje med sestrama Felsovany.

Viljevo je roman, ki temelji v problemu interpretacije in prevoda. Z avtorjem, ki postaja z vsakim poglavjem manj zaznaven, se sprašujemo, kaj se izgubi, takrat ko različne ravni interpretacije prepišejo tisto, kar je bilo sprva izrečeno. Pa tudi kaj se zgodi, če izrečenega ne prepišejo popolnoma. V prepisu lahko obstajajo vrzeli, v katerih se naselijo duhovi, ti pa nam lahko preprečijo predstavljati si prihodnost. Če postopamo po črvinah, si lahko predstavljamo samo tisto, kar po frekvenci ustreza našim imaginativnim preskokom, zato se je Elizabeta, prestrašena, da bi kdo odkril njeno lokacijo, v svojem »znanstvenem« eksperimentu srečala z ravno tako prestrašenimi vojaki. Njihova znanstvena vednost pa ni mogla preseči skepse, ker se jim je v miselne razpoke nenehno vsiljevala želja po stiku s sublimnim, porojenim v njihovi subjektivnosti. 

Kot da interpretacij še ne bi bilo dovolj, ob koncu branja ugotovimo, da zaradi slabe akademske navade nismo prebirali sprotnih opomb, ki so Markovićevemu znanstvenemu članku pripisane pod črto. Izkaže se, da jih je napisal njegov sin, ki se je nekaj desetletij po stiku svojega očeta s sestrama Felsovany lotil vnovičnega raziskovanja primera. V poštnem nabiralniku se mu je namreč skrivnostno pojavila kaseta, na kateri je posnet monolog Doroteje Felsovany, ki ga bralci beremo v prvem poglavju. Tako smo tudi mi, podobno kot Markovićev sin, primorani, da ponovno vstopimo v Viljevo, a tokrat na nov razlagalni nivo, kar si je potihoma želel že Marković, ki je v zaključku svojega znanstvenega članka v elegičnem tonu zapisal:

»Velja se samo spomniti, kako se je vse pričelo, in postalo bo jasno, da – čeprav ne za nas – možnost še obstaja, čeprav je stik prekinjen. Druga stran je obstajala tudi takrat, med vojno, ko nismo vedeli zanjo; morda je kratkovidno verjeti, da je zdaj ni več samo zato, ker nam je dostop do njenih vrat prepovedan:

lines are cut, but distant friends / live beyond their severed ends«. 

V najdaljši opombi članka, zapisani na samemu koncu romana, pa njegov sin doda, da sta neprevedena sklepna verza napačno citirana, saj se v resnici glasita:

»All the wires are cut, my friends / live beyond their several ends«. 

In tako nadaljujemo z vrtenjem v nenehnem porajanju novih pomenov, v nenehni rasti besed in imen, tako se vrtimo v svojih zmotah in njihovih popravkih, v frekvencah in njihovih interferencah, v Viljevu. Viljevu. Viljevu … 

Na naslovnici prispevka je detajl grafike iz slovenske izdaje Viljeva. Knjigo je grafično oblikoval Žiga Valetič.