Emil Filipčič išče užitek

Nekega mrzlega dne, ko razmišlja o tem, kako naj zasluži nekaj denarcev in pokrpa družinski proračun, Emilu Filipčiču alias Frideriku zazvoni telefon. Kliče ga Jaroslav Skrušný, ki mu pove, da je dobil nagrado Prešernovega sklada za roman Problemi. Preden je odložil slušalko, mu je predsednik odbora za podelitev Prešernove nagrade rekel: »Zdaj pa uživaj.« Filipčič, ki ga označujejo za režiserja, pisatelja, dramatika in igralca, je 2011 prejel Prešernovo nagrado in jo zapakiral v letos izdani roman Skrivnost užitka.

Moto tega zapisa je, da popisuje in išče to, kar mu je bilo naloženo: užitek po prejemu največje nagrade na področju kulture pri nas. Glavni protagonist Friderik tako nadrobno popisuje osebno doživljanje sprejemanja nagrade in vstop v svet neke visoke kulture, priprave in kasnejšo podelitev ter zakusko v Cankarjevem domu, sprejem predsednika države na Brdu pri Kranju, sprejem ministrice v Vili Podrožnik in tako naprej. Ljubljana je osrednji setting tega romana in obrazi, ki jih srečuje Friderik, so tisti, ki kreirajo ali so kreirali slovensko in ljubljansko kulturno življenje. S sprejemom nagrade je tudi sam postal normalen, zapiše.

Filipčič roman gradi na tem, da Friderikova aktualno stanje zmagoslavja in plaza čestitk zoperstavljata njegovi preteklosti. V tej preteklosti glavni protagonist ne pije radenske kot na prireditvah pri slovenskem političnem vrhu, ampak dolge večere preživlja v Šumiju in se druži s celo četo ljudi, ki so oblikovali slovensko kulturno sceno in ob tem niso ravno pili soka ter šteli marjetic. Spominja se tudi snemanja filma Maja in vesoljček, srečuje like in oboževalce radijske igre Butnskala, ki jo je pripravljal za Radio Študent, obiskuje literarne večere po podeželju ter se druži z nekakšnimi verskimi fanatiki, ki plezajo v napravo Moon Machine ter častijo boginjo Izido.

Vse to Filipčič pregnete v biografski zapis z duhovitimi komentarji. Knjigo se bere hitro in tekoče in je verjetno primerna za vse, ki bi želeli spoznati neko ozadje o slovenski kulturni sceni, pa tudi o Ljubljani in njenem preteklem utripu, ki reže še v sedanjost. Za pravi literarni užitek pa bo treba vzeti v roke kakšno konkretnejšo knjigo, saj Skrivnosti užitka ostaja na ravni kratkočasnega romana in težko preskoči ovire, ki bi jo prestavile izven kroga lahkotnejše literature.