In bila je svetloba

Romaneskni prvenec Samante Hadžić Žavski, ki je lani izšel pri založbi LUD Literatura, nosi naslov Smrt, v temo zavita. Ta težek, na videz temačno enigmatičen naslov se v precejšnji meri razjasni že na prvi strani romana: »Smrt me je spremljala od malih nog. Prvič sem jo srečala, ko je prišla po mojega starega ata, ki sem ga klicala ate. Rekli so mi, da je ponj prišla smrt, v temo zavita«. In slednja bo protagonistko romana na tak ali drugačen način še kar nekajkrat obiskala. Od prve do zadnje strani smo prek prvoosebne pripovedovalke relativno kronološko vpeti v prvih dvajset let njenega življenja, ki jih bolj kot kaj drugega zaznamuje ravno smrt.

Čeprav je osrednja nit romana smrt kot taka, se skoznjo odvija tudi premislek o vojni v Bosni kot njeni povzročiteljici. Protagonistka romana Lena Jusić je namreč hči Slovenke in bosanskega muslimana, prek katerega je bila že od malih nog neposredno, a obenem nezavedno vpeta v vojno, ki je pokopala dva očetova brata. Protagonistkino precej običajno odraščanje v Sloveniji odločilno zaznamuje travma vojne: nenadni obiski sorodnikov v Bosni, pokop najprej prvega in kasneje še drugega očetovega brata, obeh padlih v vojni, odpoved srca očetove mame, ki je morala pokopati sina, in naposled še huda očetova depresija, ki se konča s samomorom.

Vendarle pa roman ni mračno pesimistično obračunavanje s smrtjo in iskanjem krivcev zanjo, je prej nasprotno refleksija o smrti in njeno postopno premagovanje na način sprijaznjenja. Kar se pred nami odvija na stopetdesetih straneh, je osebna izpoved, neke vrste razvojni roman, formacija protagonistke, ki ji uspe do konca romana skleniti mir s smrtjo, ji pogledati v oči in jo pustiti za seboj. Vendar pa ta dihotomija med smrtjo, ki je doživeta povsem osebno, in smrtjo, ki iz konkretnega prehaja v abstraktno in postane predmet refleksije, na koncu preide v preveliko nenaravnost: vseprisotnost smrti se prelevi v prevečprisotnost; triumf življenja, ki se proti koncu romana vedno bolj veča, povsem zbanalizira vse predhodnje travmatične izkušnje smrti.

K temu dodatno pripomorejo tudi medbesedilne navezave, ki v obliki kratkih citatov stojijo na začetku poglavij. Vsi citati govorijo o smrti, a na tiste vrste globokoumen način, ki o svoji veliki modrosti ne dvomi. Tako lahko beremo Murakamijevo misel, da »smrt ni nasprotje življenja, ampak njegov del«, ali pa Shakespearovo: »To je preprosto; kar živi, umre, da se iz minljivosti prelije v večno«. Saj bi obnemeli ob teh modrostih, pa ne moremo, saj so v prevelikem kontrastu s pretresljivostjo intimne zgodbe, ki jim vedno znova sledi. Posledično niti te ne moremo zares podoživeti, saj smo vedno znova vnaprej nagovorjeni z neko pomirjenostjo in sprijaznjenostjo z življenjem in smrtjo.

Kljub nerodnim medbesedilnim uvodnikom moramo priznati, da nas pripoved vseeno zmore presuniti. Zato je najbolj zaslužen avtoričin minimalističen slog, ki bolj kot na pretirano in dolgovezno estetizacijo opisov in refleksij stavi na jedrnatost in enovit ritem pripovedi. To v prvi polovici romana zares dobro učinkuje, saj je protagonistka tu še vedno majhna deklica. Vsi dialogi, ki jih ima z mlajšim bratom in odraslimi, so presenetljivo zelo naravni. V delih, ko je soočena s smrtjo – na primer na pogrebu v vojni padlega strica – lahko skozi njeno, torej otroško perspektivo, izrazito podoživimo čustveno intenzivnost dogodka in zaslutimo, kako bo trajno zaznamoval protagonistko. Prepričljivost sloga pa z odraščanjem protagonistke usahne. Če je njeno otroštvo do devetega razreda osnovne šole – sicer z manjšimi preskoki – dokaj linearno-kronološko predstavljeno, postanejo ti preskoki vedno večji, vse do njene študentske odraslosti in celo začetka literarne kariere. Ta pospešitev, ki se zgodi v zadnji tretjini, izpade kar preveč rokohitrsko, bralec niti ne more zares reflektirati vsega dogajanja. Kar naenkrat je romana konec, kar naenkrat svetloba namesto smrti. Nenavadno, a s tega vidika bi roman lahko bil daljši.

Tudi vsebinsko postaja roman proti koncu neprepričljiv. Smrt, rdeča nit romana, se potencira do te mere, da bralcu odvzame moč sočutja do sicer objektivno pretresljive izpovedi. Po očetovem samomoru, ki nedvomno predstavlja vrh romana, protagonistko zadane še smrt stare mame in nato – tu je že spet časovni preskok – smrt najboljše prijateljice iz časa srednje šole, ki umre zaradi predoziranja. Vsa ta pretresljivost nas ne pretrese več, ker je je preprosto preveč. Smrt se vedno bolj objektificira in ne moremo se znebiti občutka njene zgolj še estetske funkcije. Tudi protagonistkina refleksija postaja vse krajša; od občutka krivde zelo hitro preide do občutka sprijaznjenja, ki je po vsebini zelo podoben tistim uvodnim citatom, ki smo jih že omenili.

Seveda so v romanu bolj ali manj prisotne tudi druge teme. Ena od njih je zagotovo vojna v Bosni, ki pripovedovalko močno zaznamuje. A tudi refleksija te zaznamovanosti ne gre dlje od modrega sprijaznjenja, oziroma na začetku enega poglavja navedenega pregovora »rodimo se na en način, umremo na tisoč«. Potem so tu še teme priseljenstva, diskriminacije, alkoholizma pa tudi šovinizma, ki pa ostajajo prisotne zgolj implicitno oziroma izključno v navezavi na določeno smrt, ki tako ali drugače vpliva na protagonistko. Roman se vedno znova vrača k smrti, pri čemer se ne moremo znebiti vtisa, da se ta horizont na neki točki izčrpa in preide v monotonost.

Navkljub določeni vsebinski monotonosti pa ne moremo reči, da smo se med branjem dolgočasili. Minimalistična pripovedna govorica Samante Hadžič Žavski nas z močnim ritmom potegne vase in omogoči, da roman preberemo na dušek. Smrt, ki v temo zavita vedno znova obiskuje protagonistko in ji v ustih pušča rjast okus, bralca sicer predrami, vendar se taista smrt zaradi prekomernega ponavljanja prehitro izgubi v občutku banalnosti. Smrt, ki se potem kot šok vrača vedno znova, ne zmore več zares učinkovati, saj se zdi, da igra zgolj še na retorični trik presenečenja. Vsekakor moramo romanu Smrt, v temo zavita priznati berljivost in slogovno odliko, a bi si obenem želeli – še posebej ob številčnosti in relevantnosti tem, ki so ostale nerazvite – močnejše in širše vsebinske razdelanosti.

foto: LUD Literatura