Irska brucka v Londonu

Če je mati toka zavesti Virginia Woolf, je njegov oče irski pisatelj James Joyce. Tok zavesti se je oblikoval kot tipični modernistični način pripovedovanja, ko je zavest še veljala za tisti trdni steber v človeku, ki kljubuje podirajočemu se svetu. No, Freud je pokazal, da stvari niso ravno tako enoznačne, zato je tok zavesti postal predvsem tok. Toda v zadnjem času smo priča vse več poskusom, kako bi se tok zavesti vseeno uporabilo kot način upovedovanja človeških izkušenj. Kot ena izmed možnosti za razvoj toka zavesti v sodobnosti se kaže obrat v notranjost, ki razkriva vso razdrobljenost in nejasnost tega, kar naj bi bil sodobni človek. 

Kar nas zopet privede na Irsko, natančneje k pisateljici Eimear McBride, ki se je širši literarni javnosti predstavila leta 2014 z romanom A Girl Is a Half-Formed Thing. Poleg same tematike, torej evociranja specifičnega dekliškega razvoja v sodobni irski družbi in širše,  je ta roman vzbudil pozornost prav zaradi načina pripovedovanja, ki smo ga grobo začrtali v uvodu. Objekt današnjega recenzentskega termina pa je njen drugi roman, ki je izšel leta 2017, in sicer The Lesser Bohemians, saj je poseben način pripovedovanja neka oznaka, ki jo lahko dobi marsikakšen prvenec, ki dejansko ni nič posebnega v tem oziru.

Protagonistka romana je študentka dramske igre, ki se je zaradi študija z Irske preselila v London. V začetku se zato zdi, da bomo imeli opravka s tipičnimi brucovskimi izkušnjami kot je prvo srečanje z alkoholom, drogami, spolnostjo itn., pa vendar ravno zaradi posebej neposrednega načina upovedovanja o vseh teh izkušnjah dobimo občutek, da nam niso zares poznana. Dialog je sicer prisoten, ampak njegova vloga ni več informiranje o neki temi, ampak je namenjen predvsem igranju z jezikom. Sam princip pripovedovanja je v svojem bistvu zelo podoben temu, ki ga je uporabila Žanina Mirčevska v svojem sicer dramskem delu Žrelo, v katerem prav tako niso povsem jasne meje med dialogi in monologi protagonista in preostalih likov.

Med zunanjostjo in notranjostjo torej ni več razlike, če se izrazimo v stilu Velikega briljantnega valčka, vse je v. Točno časovno definicijo ponuja zgolj razdelitev samega teksta na pet različno dolgih enot, ki so zamejene z datumi začetka in konca semestrov protagonistkinega prvega letnika v študijskem letu 1994/1995. Na Londonu kot mestu je manj poudarka, več je omemb posameznih četrti in krajev, kot je recimo umetniška četrt Camden Town. Toda ker “je vse v”, dejansko ni treba izgubljati veliko besed o zunanjem času in prostoru dogajanja v romanu, ker ne igrata bistvene vloge pri sami interpretaciji pripovedi. 

Toliko bolj, ker je v prvem planu romana spolnost. Protagonistka se namreč zelo zgodaj v prvem letniku zaplete s precej starejšim, že uveljavljenim igralcem in pisateljem. Sprva čustva niso v ospredju, celoten osrednji del romana obsegajo opisi spolnosti med glavnima akterjema, ki pa niso dobesedni, ampak niansirani in podani prek asociativnih aluzij. Jasno je nakazano, da je naveza med mladenko in starejšim prekaljenim mačkom problematična, še toliko bolj, ker sta oba prisotna v istih, torej gledaliških vodah. Vseeno pa romana ne moremo označiti kot erotičnega, saj ni kakšnih jasnejših opisov samih aktov, zgolj dramica po samih srečanjih, ker sta lika iz neujemajočih se družbenih okolij. 

V samem načinu govora ni želj po opolnomočenju ženske spolnosti, ampak je bolj čutiti intenco po normalizaciji samega govora o spolnosti brez čudenja ali senzacionalizacije. K temu močno prispeva osebnoizpovedna nota v toku zavesti, saj se prek tega notranjega razvoja, posredovanega prek ravni jezika, odvija čustveni in mentalni razvoj protagonistke. Iz tipično irsko obarvane angleščine se spremeni v tujemu govorcu angleščine prijaznejšo različico, ki pa je še vedno polna povedi brez glagolov, pomena, pastavkov in polstavkov, ki jih bralec lahko zapolni sam, saj posnemajo dejanski proces mišljenja, ki ni nikoli zares linearen, ampak veliko bolj eliptičen in poljuben. Prav zato je tok zavesti Eimear McBride veliko pristnejši, kot je tok zavesti njenega predhodnika Joycea, ki je vse te prostorčke med poljubnimi mislimi skušal zapolniti. 

Tranzicija od glasu protagonistke do glasu glavnega moškega lika in potem še ene ženske, bivše žene tega lika, zato izpade kot zelo šibek moment romana. Prvotni tok zavesti ravno očitnim posebnostim svojega govora dolguje kredibilnost, kar pa hkrati še bolj poudari povprečnost drugih dveh govorov, ki ob primerjavi s prvim delujeta že skoraj izumetničeno. Ker v vsebinskem smislu oblikujeta razplet romana, sta še toliko bolj neprijetna in pokvarita konec. Naše nezadovoljstvo s koncem se ne skriva v ereševski nastrojenosti proti srečnim koncem, ampak v tem, da je površno izveden glede na osrednji, izredno intenzivni del romana tako z vidika čustvenosti kot čutov.

Četudi roman ne teži k temu, da bi bil čtivo za opolnomočenje deklet, se je vseeno treba ustaviti ravno pri tej tematiki. McBride je namreč sodobnica in sodržavljanka irske pisateljice Sally Rooney. Če je slednja s svojim preprostim slogom začela drugačno diskusijo o odraščajočem dekletu oziroma kasneje mladi ženski, je McBride tista, ki to diskusijo prenaša na višjo raven, kar je bilo očitno že v njenem prvencu. Njena dela namreč niso zares hermetična ali nerazumljiva, kar bi bila lahko dva očitka njenemu pisanju, prej so klavstrofobična in zato neprijetna, saj vseskozi opozarjajo, da samemu sebi in svojim nevrotičnim mislim ni mogoče ubežati.