Iz dnevnika med knjižne platnice

Valentina Plaskan je marsikaj. Zadnji čas je bolje poznana kot novinarka, ki je pred par leti začela delati na RTV in hitro postala voditeljica televizijskih poročil, prej pa je delovala na Planet TV. Poznana je tudi kot igralka, špikerske izkušnje pa je pridobila tudi na našem radiu. Še prej pa je bila članica ene prvih slovenskih vseženskih heavy metal skupin Hellcats. Njena vsestranskost pa se ne konča s tem – lani je pri založbi Beletrina izdala tudi pesniško zbirko stena srca. 

Zbirka je razdeljena na tri dele, med njimi sicer ni vsebinskih ali tehničnih razlik, saj zbirka deluje kot povezana vsebinska celota. Plaskan začne udarno, s ciklom Vojna, v katerem hitro obtoži sodržavljane, da vedno tulijo v isti rog, nadaljuje z raziskovanjem lastne intime, ljubezni in odnosov. Skuša najti ravnotežje med sprejetjem samote in iskanjem popolnega moškega, zaključi pa s tem, da poezija ne žuga s sredincem leve roke in da se ji ob čakanju ljubezni svojega življenja v prazni postelji zdi, da je podobna svoji babici. V pesmih izhaja iz svoje intimne pozicije, v verzih predstavlja svoje misli o družbi in odnosih, pred nas razgrne svojo bolečino, hrepenenje, kako občuti samoto in kako zaznava družbene spremembe ter gibanja okrog sebe. 

Lirski subjekt v pesmih hkrati nastopi v poziciji žrtve in se izreka z vsevednega, očitajočega gledišča nekoga, ki je boljši od vseh ostalih in jih graja. Za njeno žalost so krivi moški, ki čustev ne vračajo dovolj intenzivno, za njeno jezo množice ljudi, ki slepo sledijo idejam, v katere sama ne verjame. K vsaki pesmi pristopi z določeno mero strasti, ki pa lahko deluje zaletavo. Tako nam je ob branju skoraj nerodno, da lirski subjekt razmišlja, kot razmišlja, ali da iznenada povleče črto pod svojimi mislimi in privede do nesmiselnega zaključka. Spuščamo se v nekogaršnjo intimo, v necenzurirane pesmi, ki mestoma delujejo tudi nedodelane. Tako zaradi pozicije izrekanja kot zaradi tehničnih pomanjkljivosti. 

Način izrekanja je surov, odbijajoč, mestoma naivno hrepeneč po socialni ali čustveni realnosti, ki ni dosegljiva. Vzvišen pristop deluje moralizirajoče in obtožujoče. Verzi: pomembno je / kričati / v en rog / z vsemi enako / prepričanimi ali Kaj ti bo pravica do svobodnega izražanja, / če je ne uporabiš in sediš doma v fotelju? / Iz take pravice lahko delaš ozimnico! in njim podobni vzpostavljajo vzvišeno pozicijo lirskega subjekta. Sporočajo: ne razumem, kako so ljudje takšni, kako so lahko tako zavedeni, jaz nisem del tega. Verzi nakazujejo na nepremišljeno naivnost, ki je nato v pesmih z ljubezensko tematiko še stopnjevana.

Ljubezenska tematika v poeziji ni nič posebnega, pravzaprav je ena prvih tem, po kateri posežejo mladi pesniki in pesnice na začetku svoje poti, pa čeprav ljubezenska lirika velja za eno najvišjih. Vendar se pretirane intimnosti in oguljenih, že poznanih oblik lahko hitro naveličamo. Pesmi Plaskan, ki skušajo na izpovedni ravni opisati sodobne premisleke o hrepenenju in ljubezni, z bralcem ostanejo na tej ravni. Delujejo kot antologija mladinske ljubezenske izpovedi, ki ne bo uslišana, avtorica pa se tega morda niti ne zaveda. Intimno občutene pesmi so pogosto presekane z ostrejšim tonom – namen je verjetno presekati z občutljivostjo in predstavljanjem subjekta kot žrtve lastnih dejanj in čustev. Vendar so prehodi odrezavi, prehitri in pesmim ne delajo pretirane usluge. 

Rez se zgodi na ravni tematike ali ritma na primer Ni prostora za žalost, / ko tema ne skrbi za svoj / mejkap. Metaforični obrat v zadnjem verzu tako deluje nekoliko okorno, nepremišljeno in vsiljeno. Obrat je torej zgrajen na pričakovanem zadnjem verzu, ki s preostankom pesmi nima pretirane zveze, prav tako nas niti ne preseneti niti pesmi ne dopolni. Tako ne vsebinsko ne tehnično ne dopolnjuje pesmi. Obrati nas puščajo zmedene, enako kot to počno nejasne metafore, zgrajene na osebni mitologiji. V pesmi Jebite se! to zveni nekako tako: Kot Prometeja me imate, / le da jetra niso edino, kar jemljete … / Vaša sla ne pozna ekvatorja in njegove osvežujoče vročine, / niti osušenega grla, ko zakričijo pasati … Iz zapisanega težko razberemo, na katera dejanja ali pojave cilja, prav tako težko razberemo, kdo lirskemu subjektu jemlje še kaj več kot njena jetra.

Grajenje ritma je osnovano predvsem na ponavljanju ene in iste besede, začetka stavka ali pa kar celega stavka z zamenjano eno besedo. V pesmi Virus je takšno ponavljanje najbolj izrazito prisotno, a deluje zgolj osladno. Vsaka nova kitica začeta z besedo virus, kateri sledi ta ali oni družbeni pojav ali občutek, prej deluje kot nakupovalni seznam občutij, kot pa premišljena pesem, ki za svoje potrebe uporabi ponavljanje. 

Zbirka je nastala v času korone, najverjetneje v času, ko smo bili vsi zaprti med štiri stene svojih domov, na kar tematsko ali z omembo mask nakazuje nekaj pesmi. Pa tudi moralističen odnos do drugačno mislečih je verjetno nekaj, kar je avtorica razvila v času korone, ko je bila deležna nemalo očitkov na račun svojega dela. Morda so prav te izkušnje tisto, kar je vzbudilo njeno potrebo, da poseže po pisanju poezije. Očitno smo imeli v času popolnega zaprtja države vsi preveč časa, ko smo lahko sedeli s svojimi mislimi. 

Na nek način beremo pesmi, ki nas prepričujejo, da so zares poezija. Uporabljajo ponavljanje, metafore, občasno kakšno rimo, sestavljene so iz prostih verzov in želijo graditi ritem z vsakim prihajajočim verzom. A vse preveč metafor je okornih, preprostih ali nerazumljivih, tiste rime, ki se mestoma ponavljajo, ne predstavljajo ustvarjalnega presežka, ritem pa v posameznih pesmih ni dosleden in ostaja težko izsledljiv. Kar je na zbirki pesniško, je pretenciozna raba ne dovolj premišljenih besed in nekatere inverzije, po katerih posežeš, ko se družbi želiš predstaviti kot pesnik. Stene srca so le še ena knjiga, ki je urednika prepričala zaradi zvenečega imena avtorice in ne, ker bi bili v njej zbrani dnevniški zapisi tako kvalitetni ali nosili kakršnokoli vsebinsko težo.