Izvori

O Zori Neale Hurston smo na Radiu Študent že spregovorili – v sklopu oddaje Objekt meseca smo se posvetili njenemu romanu Their Eyes Were Watching God ter literarnemu sestrstvu, ki je Hurstonina dela v 80-ih letih 20. stoletja povleklo iz zaprašenih polic in z njimi navdahnilo celotno generacijo afroameriških pisateljic. Danes jo bomo spoznali predvsem kot antropologinjo, prek tega pa zgodbo enega izmed zadnjih sužnjev, ki je bil leta 1859 ukraden, kupljen in prepeljan z območja današnjega Benina v Alabamo. 

Hurston, ki se je antropološke vede učila od samega Franza Boasa, je s štipendijo glavne mecenke harlemske renesanse Charlotte Osgood Mason leta 1927 obiskala kraje, v katerih je odraščala, da bi tam popisala kulturo, navade in pričevanja običajnih Afroameričanov. Tako je nekaj mesecev preživela ob pogovorih z omenjenim Oluale Kossolo ter jih popisala v svoji prvi knjigi z naslovom Barracoon, ki je do prvega natisa v letošnjem letu potrebovala približno 90 let.

Kakšnih 90 nesrečnih let je imel tudi Kossola, ko ga je obiskovala Hurston. Kossola, ki so mu v ZDA nadeli ime Cudjo Lewis, je bil rojen okoli leta 1840 v mestu Bante. V obdobju, ko je bila čezatlantska trgovina s sužnji že vsaj 50 let uradno prepovedana - a slabo, če sploh nadzorovana – je bil Kossola pri 19 letih zajet v plenilskem napadu s strani dahomejske vojske, nato pa prodan in prepeljan v Alabamo, kjer je kot suženj 5 let delal na plantaži in na tovornem parniku. Po državljanski vojni so mu severnjaški vojaki obelodanili, da je svoboden, nakar je, ker ni imel denarja, da bi se vrnil v Afriko, privarčeval za zemljo, jo kupil od bivšega gospodarja, imel družino ter preživel prav vse svoje otroke in ženo; vse od obdobja rekonstrukcije in Jima Crowa do Velike depresije.

Če se zdi, da so njegova pričevanja, ki jih je Hurston v knjigi dosledno popisala z jasno ločenimi lastnimi komentarji in uvidi v njegovo pripovedovanje, fascinantna zgolj zato, ker je človek vendarle nekakšen mamutski koncentrat afroameriške zgodovine, poosebitev črnega Atlantika in še kaj, to ne drži povsem. Zagotovo je knjiga ena redkih pričevanj sužnja, ki se dejansko spominja svoje izgubljene domovine in poti čez Atlantik, v tem pa se močno razlikuje od suženjskih pripovedi, ki so se večinoma usmerjale v izkušnjo samega suženjstva ter v duhu abolicionističnih pobud klicale po svobodi, opisovale tragične poskuse pobegov in drugih grozot. Vendar Kossolina zgodba spominja bolj na nekakšno griotsko pripovedovanje lastne epopeje in ker gre hkrati za priobčitev njegovih spominov in njih verodostojnost, iz sebe ne ustvari mita. Kossola mestoma celo poudari, da mora govoriti resnico, saj ne bi želel, da bi, če bi zapisano doseglo afriško zemljo, zaradi česar je pripovedovati pravzaprav želel, tam čez brali neresnice.

Z neverjetno natančnim spominom, katerega verodostojnost Hurston podkrepi s preverbo v zgodovinskih arhivih, Kossola popisuje svoje otroštvo v tradicionalnem okolju ljudstva Isha, podskupine zahodnoafriških Jorub. Spominja se ljudskih pravljic, iger, verskih običajev. Če je Afrika v suženjskih pripovedih in v kasnejših literarnih delih kot nikoli videna skupna domovina večkrat romantizirana do mitičnih razsežnosti, predvsem pa nedolžna, jo je Kossola, reci in piši, živel. Z iskrenostjo nekatere mite zato predvsem dekonstruira. Denimo, da so njegovo skupnost napadle, poklale, neubite pa zajele in prodale ameriškim trgovcem dandanes mitsko napihnjene dahomejske bojevnice, ki v zadnjih letih skupaj s Črnim panterjem doživljajo feminističen preporod v stripovskih upodobitvah. In da je, ko se je Kossolin oče na koga razjezil, v šali glasno spraševal, kje so Portugalci, da ga zamenja za tobak.

Da je Kossolina usoda posledica sovpletenosti Afričanov v trgovanje s sužnji, je gotovo eden izmed razlogov, da se za izdajo Barracoona v 30-ih založniki niso ravno tepli. Ideja umetniškega stvarjenja »novega črnega človeka«, ki so ji programsko sledili vplivni harlemski renesančniki z Du Boisom in Boasom na čelu, je predpostavljala poudarjanje izjemnosti in vrlin črne rase in se je pogosto sramovala tistega, kar bi lahko to spodbilo ali krepilo sterotipe. Založbe obenem knjige niso želele izdati v narečnem govoru, v katerem je Hurston fonetično zapisala Kossolino pripoved, vzvišenih kritik na račun zapisa pogovornega jezika pa je bila deležna tudi ob izdaji svojih kasnejših leposlovnih del.

Trn v peti obdobju je gotovo predstavljalo tudi dejstvo, da so Kossolo in preostale zadnje afriške prišleke, ker so bili kulturno in jezikovno sprva izolirani od suženjskih vrstnikov, Afroameričani zasmehovali kot divjake. Zato so si ustvarili svoje mestece Africatown, v katerem so, kolikor je bilo to mogoče, želeli poustvariti vzdušje skupnosti, v kakršnih so prek Atlantika preživeli svoja otroštva.

Če je Boas na univerzi pridigal o antropoloških pristopih objektivnega opazovanja, bi Hurstonin pristop bolje opisali z objektivno soudeležbo. Kossoline monologe v alabamski angleščini skupaj z idiomi in ponavljajočimi frazami prekinjajo etnografski aspekti, ki razkrivajo Hurstonino »metodologijo« odpiranja prostora za pripovedovanje in avtentičnost povedanega. Pogosto opiše situacijo; kdaj se mu ni ljubilo govoriti, kdaj je bil preveč prevzet od čustev, kdaj sta, navkljub stereotipu, veselo jedla lubenico ter bolj malo govorila in kdaj se je v spominih po starčevsko povsem izgubil. Popiše tudi svojo začetno naivnost in nejevoljo, kadar ni govoril, ali pa ko ni govoril o tistem, o čemer bi želela poslušati, ter očitajoče poglede in posmeh njeni nestrpnosti, ki ga je podkrepil z naukom iz pregovora.

Kossolo je resda v življenju doletelo vse, kar danes afroameriški pisatelji stežka stlačijo v en sam zgodovinski roman, ki pretendira po nagradi Man Booker - med drugim ga je zbil celo manjši vlak -, pa vendar ga je najbolj zaznamovalo domotožje, ki pritiče izkušnji ugrabitve in iztrganosti iz okolja, ki bi jo danes še najlažje primerjali z migrantsko. Osamljenosti so pridodale še kasnejše prezgodnje smrti njegovih otrok; enega je ustrelil bel šerif, ker da se je bal, da bo prvi ubil njega, večino drugih je pokopala slaba dostopnost do zdravstvene oskrbe.

V Kossulini zgodovinski sagi je Hurston uspela prisluhniti specifični izkušnji posameznika, osebnemu doživljanju preživetega ter čustvovanju, ki ne zahteva pretiranih družbeno-političnih analiz. Prav ob tem se je morda Hurston naučila tistega, kar ji je bilo kasneje očitano tudi v leposlovju – beleženja običajnosti doživetij in čustev, ki v prvi plan ne postavljajo eksplicitne političnosti in z njo povezane rasne identitete. Da ji je antropološke raziskave finančno omogočila bela mecenka, ki se je bavila s parapsihologijo in je prek spoznavanja »primitivne« afroameriške umetnosti želela pozdraviti duhovni razpad belega človeka, pa kdaj drugič – Hurston se je naloge, kot vedno, ne meneč se za tega ali onega, lotila predvsem po svoje.