Jara kača besed, žakelj pa brez mačka

Drage poslušalke, dobrodošle v še eni recenziji. Danes skupaj korakamo po Akilesu, četrtem romanu Mirta Komela. Ta se po romanesknem prvencu Pianistov dotik ter kriminalkah Medsočje in Detektiv Dante z Akilesom vrača v romaneskne vode. 

Akilesov dogajalni čas in prostor sta postavljena nekam v prihodnost, v domnevno alternativno prestolnico Zlovenije, Ljublabljano. Zveni precej ceneno, kajne? Kakorkoli, roman postavlja v ospredje čas vstajniških protestov. Natančneje, en dan vstaje, od jutra do jutra. Dogajanje nam skuša približati skozi tri pripovedne osi, ki jih nosijo falirani študent in aktivist Lev, njegova punca Dea in njen profesor. Našteti so vpleteni v nekakšen ljubezenski trikotnik, ki je pravzaprav njihova edina skupna točka. Kljub temu da se roman odvija na dan vstaje, ta še najbolj zanima Leva. Posledično ima nekaj interesa zanjo tudi Dea, profesor se na protestu pač samo slučajno pojavi.

Jezik romana skuša biti eksperimentalen. S sozvočji besed in prepesnjenjem poznanih imen ustanov, krajev in ljudi skuša avtor opisati drugačno perspektivo. Ključ do razumevanja romana naj tako ne bi bil v vsebini, temveč v slogu in strukturi. V tem kontekstu bi Akilesa lahko brale kot poskus satire, ki smeši s pretiravanjem. Pravimo, da bi lahko, ker v resnici ne moremo. Preimenovanja niso pretirano izvirna in spominjajo na preprosta smešenja, ki se jih je domislila neka klika najstnikov ob večernem popivanju. Za primer navedimo nekaj imen: Januš Jamša, Mišel Fukaobi, Crknjeni dom, Ministrstvo za kulteror in proseto, Fakulteta za umetelnost in humoristiko, Metuljkova in Brlog. 

Za avtorja značilni neologizmi naj bi s preoblikovanjem uresničili zvočno sorodnost dveh besed in s tem odstrli nov pogled na obravnavano tematiko. Da bi se to zares lahko zgodilo, bi jih najbrž moralo biti več, morali bi biti bolj domiselni. Tako Akilesov svet onkraj drugačnega poimenovanja ljudi in krajev ni kaj prida drugačen od realnosti. 

Kvazi izviren jezik romana spremlja povsem neukročen seksizem. Vse ženske, ki so omenjene v romanu, po večini spoznamo zgolj z opisom njihovih teles in učinka, ki ga imajo na moške. Avtor jih označi kot koketne kokice, malo manj lepe, zelo lepe, kot tajnice v mrežastih nogavicah, ki namesto tebe dvigujejo telefon … Nadeva jim imena, kot je Analija, ali priimke, kot je Nijedala. Če vam je že ob nekaj navedbah slabo, si predstavljajte, da to berete na 353 straneh romana. 

Nekoliko drugače, čeprav nič boljše, se izpiše lik Dee. Haha, ime ji je Dea, kot ženska različica Deusa – boga, a štekaš? Čeprav njeno ime pogojno aludira na boginjo, pravzaprav nima neke osebne suverenosti. Vsevedni pripovedovalec jo celo opiše kot nič več deklico, pa tudi žensko še ne. Dea je torej dekle, ki še ni dozorelo. Ključ do vrat v zrelost  pa je odnos z moškim, da najde nit v njegovih rokah, da jo on ima in da ji bo z njo zavezal zapestje in jo ljubeče pripeljal na drugi breg reke. S tem jo avtor potisne v vlogo nekakšne nabokovske nimfice, ženske, ki to postane šele takrat, ko se spoji z moškim. Še več, Dea naj bi po tem stiku in realizaciji ženskosti preko starejšega moškega – profesorja – celo hlepela. Sure thing, boomer. 

V resnici enodimenzionalni niso zgolj ženski liki. Profesor je bolj ali manj pretenciozen akademik, ki pri zajtrku bere Hegla, pardon, Kegla, ali Joycea, zapada v nekakšne sarkastične notranje monologe, mislim, kritike družbe, in je tudi sicer oh in sploh boljši od svojih kolegov s katedre, ki se vsi po vrsti borijo za citiranost, nagrade in ugled. On se pač raje potaplja v svet literature in študija. Resnici na ljubo, Lev ni, razen tega, da je njegov fokus aktivizem, nič drugačen. Vsi trije protagonisti so torej zreducirani na eno lastnost, ki je povrh tudi skladna z občedružbenimi pričakovanji. Ženska naj bo infantilizirana, moški pa se naj, čeravno vsak po svoje, ukvarjajo s sila pomembnimi rečmi. 

Onkraj predrugačenja jezika, ki ima potujitveno funkcijo, ne moremo razbrati avtorjeve distance do seksističnega izrekanja, klišejskih podob, nasilja in tako dalje. S tem, ko jih pušča nedotaknjene, jim daje popolno legitimnost. Na tem mestu se je smotrno vprašati o vlogi uredniškega branja. Zakaj so vsi problematični pasusi ostali v romanu nedotaknjeni? Odgovora na to vprašanje seveda ne poznamo, si pa želimo, da bi do tovrstnih razmislekov prišlo še pred objavo romana. 

Delu, ki naj bi imelo ambicijo vzpostaviti alternativen ali vsaj drugačen vzporedni svet, spodleti tudi na ravni vsebine. Večino časa beremo dolge digresije, ki učinkujejo kot poskus avtorjeve vključitve v dogajanje, vendar nikamor ne peljejo. Občasno sicer poda nekakšno kritiko vstajnikov, visokega šolstva ali kapitalistične ureditve sveta, toda vedno ostane na površju. Tam, kjer vsi že vse vemo. Kot da bi recimo nekdo zapisal, da je kapitalizem pač bed, ker je izkoriščevalen. Kljub temu da avtor večkrat naniza spremenjena imena filozofov in teoretikov, ki ponujajo dovolj širok konceptualni aparat za analizo ali kritiko družbe, slednja romanu ne uspe.  

Ob koncu branja razočarano zapremo knjigo, saj smo nepovratno izgubile nekaj ur življenja. Za 353 strani dolg roman je vsebine ali poant vselej premalo. Ne otresemo se občutka, da je njegov smoter zgolj vaja v dolgovezenju, nekakšnem nabiranju števila znakov in besed. Če smo se tekom branja še prestrašile, da ne štekamo pet posto, je ob koncu jasno, da ni bilo česa za poštekat.