Jebemtizeca

Iztok Vrenčur je napisal roman Odrekanje svetlobi. Na sentimentalen in ideološko brezpogojno črno bel način je še po svoje povedal zgodbo, ki se v literaturi vrača in vrača in vrača in nekje na poti pozabil, da naj bi pisal pravzaprav fikcijo.

Roman se dogaja na permisivni ravni ploščatega sveta, kot ga poimenuje avtor, v njegovem civiliziranem Mestu in ob grožnji barbarskih in divjih oddaljenih Provinc. Hm, kaj bi bila Amerika?Dihotomija se nadaljuje od fiziognomije v ideologijo: ploščati svet obvladuje lobi Cerkve, ki časti boga zajca, Društvo prijateljev Zajca pa je nekakšna Izvršna agencija načelnih Cerkvenih praks. Mirno jim lahko rečemo tudi Vatikan in vatikanski skinhedi. Gejevski aktivistični klub GTT je njuna opozicija, a ne toliko po prepričanju kot po sili prilike in pod vplivom substanc. Kaj naj jim rečemo, ne vem – kulturniki? Kulturniki, ki pod vplivom pilsev dobijo jajca? A to obstaja?

To je osnovni kontekstualni set up in naprej je še lažje. Eden je lep, sposoben, a ne po svoji krivdi melanholičen; njegov prijatelj je aroganten, divji in oboževan, a ne po svoji krivdi alkoholik; prijateljev ljubimec je zahrbten in duhovnik in popolnoma po svoji krivdi alkoholik. Od nižje rangiranih je ena lepa, pametna, ambiciozna in pasja, ki mora zaradi vsega tega umreti, druga pa nezainteresirana in zameditirana in zato kriva katastrof interpersonalnih razsežnosti in posledično tega, da je pač zadavljena.

Interakcije grejo potem intelektualno, seksualno, voajersko, izkoriščevalsko, CNN navdahnjeno in ideološkim obračunom z prilagojeno v povsem predvidljive smeri. Ta žalosten se znebi ta zoprne in dobi ta lepo. Arogantnež jih dobi po pesi, duhovnik pa samo dobi, zagrabi, zaseže in zavojuje izgubljene bitke vseh takilih prijateljev, ter jih nekaj tudi ohrani za spomin na stare dobre čase v omamnosti svojega alkoholnega zadaha in okovih vlage pod zajčevo cerkvijo.

Besedilo je skratka še en verodostojen zapis zgodbe našega sveta od Biblije naprej, z minimalnimi fikcijskimi invencijami in maksimalno vlogo prenesenih označevalcev. Poimenovanja realij, kot so na primer ploščati svet, zajec, ki je bog, mesto v odnosu do barbarskih provinc … poskušajo vtisniti pečat drugosvetnosti. Žal pa ta drugosvetnost sploh ni drugosvetnost, ker je besedilo eno samo vlačenje vzporednic tosvetnosti v neki literarni konstrukt. Eksotična poimenovanja žal nimajo nobenega učinka, ker so razmerja med označenci predvidljiva iz vseh približno poznanih logičnih univerzumov, ki nam jih servirajo različna maltretiranja te stare stare izmučene zgodbe.

Ne da je pričujoča izvedba popolnoma brez posebnosti, te se že najdejo, bojim pa se, da so ji prej v škodo kot korist. Pripovedovalec s svojim navdušenim celostnim opisom najbolj očitnih vzročno posledičnih povezav resno izziva bralčevo potrpežljivost. Lahko, da je avtor tako zatopljen v svoj ploščati svet, da v butalsko inteligenčno kategorijo neposredno vključuje že vse bralce. To po navadi vključuje tudi kar koli ciničnega in arogantnega v besedilu, ampak nobene teh kategorij pri Vrenčurju ni zaznati. Bolj verjetno je torej, da je avtor le blazno zaskrbljen, da kdo ne bo popolnoma do zadnje podrobnosti razumel, o čem piše, ampak zagotavljamo mu: vijolične žilice na obrazu literarnih konzumentov ploščatega sveta pomenijo natančno isto kot na obrazih v pajzlu za vogalom. Res, ni razloga za paniko.

Če pa potrpežljivost ravno ni na preizkušnji, jo zagode manifestacija zdravega razuma – tista, ki sili v rolanje oči in mlajšo populacijo v deruralizacijo. Nekaj primerkov:

“Vsi vedo, da je tema najboljše skrivališče.” Ne, ne vejo.

“Obiskovalcem njegove Cerkve se niti sanjalo ni, da ga ima oče Anton vedno malo pod kapo.” O, ja, se jim je.

“Verjela je v moč naravne lepote. Če bi bila vsa dekleta in ženske kakor ona, bi kozmetična industrija na ploščatem svetu klavrno propadla in na tisoče delavcev bi moralo poiskati drugo službo. Mnoge družine bi stradale kruha, njihovi otroci pa ne bi obiskovali šole. Zato je bilo dobro, da so bile ženske pobarvane in umetne, ljudje pa so imeli kaj jesti.” Na tole je sploh najbolje reči nič. Avtor se je verjetno zabaval in pozneje pozabil izbrisati.

Roman Odrekanje svetobi je romaneskni prvenec mladega avtorja Iztoka Vrenčurja, ki je bil natisnjen kot nagrada zmagovalcu na Festivalu mlade literature Urška 2012. Nagrado podeljuje, oziroma tisk udejanja Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Hvaljen Zajec!