Jutri bom mislil na včeraj

Veliko je že bilo napisanega na temo druge svetovne vojne. Zadnjo odmevnejšo vrnitev je ta tema doživela v romanu Lada Kralja Ne bom se več drsal na bajerju, za katerega je avtor postumno prejel kresnika, nagrado časnika Delo za najboljši slovenski roman preteklega leta. Ob tem so se pojavile polemike, da je tema druga svetovne voje že povsem izžeta, da je za današnji čas povsem neprimerna in nerelevantna. Mi se v polemiko o kresniku ne bomo spuščali. Verjamemo pa, da druga svetovna vojna še ponuja neizčrpane potenciale, ki zmorejo nagovoriti sodobnega bralca. Vprašanje je, če to zmore in kaj nam, današnjim, prinaša roman Lada Kralja Ne bom se več drsal na bajerju.

Roman je postavljen v čas italijanske okupacije Ljubljane in kasneje v prva leta izgradnje novega družbenega sistema. Bralec spremlja življenjski vsakdan mladega kurirja Varnostno obveščevalne službe OF in pozneje partizana Ivana Kneza. Dogajanje je umeščeno pred kuliso zelo podrobno opisane Šiške, za katero se zdi, da v romanu celo privzema vlogo protagonistke. Bolj kot tradicionalni roman z jasnim junakom in zapletom torej beremo neke vrste šišenske razglednice iz časa druge svetovne vojne. Tudi prvoosebni pripovedovalec ni trdno določen in enovit: perspektiva Ivana Kneza skozi roman niha od personalne do vsevedne, pripovedovalec pa se skozi roman tudi diskretno menja, prenaša v perspektivo drugih oseb. Posledično se roman bere zelo kronistično, dokumentaristično – bolj kot usoda posameznikov pride v ospredje podoba kraja, kolektiva, ki je vržen v nek zgodovinski čas.

Posebno vlogo v tej romaneskni topografiji ima grad Jama – danes na njegovem mestu stoji Bolnišnica dr. Petra Držaja –, v katerem sta bila med vojno in pred njo nunski samostan in dekliška šola. Protagonist romana Ivan nunam pomaga pri črpanju vode iz vodnjaka, pri tem pa opazuje Evo Verdonik, nadarjeno dijakinjo dekliške šole, v katero je zaljubljen. Njuna zgodba je predstavljena kot klasičen motiv neuresničljive ljubezni v vojnem času. Ta motiv je zgolj ena izmed tipičnih vinjet: skupaj s streljanjem talcev, italijanskimi racijami, vosovskimi atentati, plesnimi vajami samostanske šole, drsanjem na bajerju in podobnim kaže na preprostost, skorajda banalnost vojnega vsakdana. Obenem pa daje občutek resničnosti in omogoča neobremenjeno podoživljanje neke zgodovinske podobe.

K takšni bralski izkušnji močno pripomore že omenjena večperspektivičnost, ki vse udeležence dogajanja prikazuje brez moralno-tendenčnih predpostavk. Pripovedovalčeva perspektiva je fluidna in v romanu zaobjame tako razmišljanje okupatorjev kot vosovskih agentov; postavi se v vlogo dijakinj dekliške šole, mladih kurirjev, ženske, ki je za preživetje kradla zelenjavo. Najbolj pa izstopa prikaz življenja italijanskega poročnika Tartaglie, organizatorja pranja vojaškega umazanega perila in skrivne deportacije trupel. Namesto mistifikacije fašističnega okupatorja nam Kralj v maniri Hanne Arendt razkrije njegovo preprostost, Tartaglia se pokaže kot navaden povzpetnik, ki želi za vsako ceno nadrejenim pokazati svoje sposobnosti. Vendar pa Kralju ne gre za to, da bi zgodovino relativiziral – uboji talcev in naključnih mimoidočih prežemajo roman od začetka do konca – bolj se zdi, da skuša prikazati zgodovino v njeni jasnosti, resničnosti, očiščeni takšnih ali drugačnih ideoloških implikacij – kar mu precej dobro tudi uspe.

Po drugi strani pa taista dokumentarističnost, ki prežema in po svoje tudi drži skupaj Kraljev roman, ne zmore razviti kakšne svoje poante, ideje. Obdobje druge svetovne vojne ostaja dojeto kot razglednica okupirane Ljubljane, ki je namen sama sebi ter našemu opazovanju in užitku ob njeni barvitosti. Kraljevi pisavi pa vendarle ne moremo očitati kakšne samozadostne meščanskosti. Medvojna Šiška je nekaj povsem perifernega in liki, ki jih srečujemo, so v glavnem kmečko-proletarskega porekla. Tudi govorica je temu primerno ljubljansko pogovorna, kar na slogovni ravni dobro učinkuje. Nikjer ne bomo zasledili dolgih estetiziranih besedilnih pasaž; jezik je stvaren in se prilagaja trenutni situaciji in nosilcu perspektive. V opisovanju vosovskih akcij in partizanskih bojev uspe Kralju ustvariti napeto vzdušje, skorajda triler, in spet drugič, ko kmetje na pomoč pokličejo vedeževalko Jago babo, prevladuje mistično oziroma magično-realistično vzdušje. Tovrstna stilna raznolikost, ki včasih meji že na medžanrskost, krepi roman zgolj na estetsko-formalni ravni. Do neke mere jezikovna inovativnost uspe zakriti vsebinsko praznost, ki pa proti koncu romana vendarle postaja vse bolj očitna.

Protagonist romana, vosovski kurir Ivan Knez se po kapitulaciji Italije pridruži partizanom, s katerimi 9. maja 1945 zmagoslavno vkoraka v Ljubljano. Potem se v prvih letih po vojni z bivšimi soborci dobivajo v gostilni, kjer resignirano debatirajo o novi družbeni stvarnosti in osebni izpraznjenosti. Razočarani opazujejo, kako bo oblast podrla grad Jama, šišenski biser, zaradi potreb nove bolnice in modernizacije; obžalujejo, da je oblast zasula bivši bajer, po katerem so kot otroci drsali. To se preprosto bere kot tipični A smo se za to borili?!, povojni partizanski vzklik, ki pa zaradi svoje klišejskosti nikakor ne ustvari kakšne nove, izvirne poante. Vojna kronika se tako zaključi precej odrezano, resignirano, a vendar na koncu prevlada ugotovitev protagonista, da je bolj kot vse drugo potrebno upanje. Patetični konec, ki deluje prisiljeno, lahko dojamemo kot naravno posledico odsotnosti rdeče niti ter ujetosti romana v dokumentarističnost. Ta – v končni fazi – romanu povsem onemogoči vzpostavitev ambicioznejšega fabulativnega okvirja. Zato bralcu na koncu ne ostane drugega kot meglena podoba okupirane Ljubljane.

Roman Ne bom se več drsal na bajerju sicer prinaša inovativno pripovedno tehniko, ki s fluidnim drsenjem perspektiv prepričljivo pokaže vsakdan Ljubljančanov pod italijansko oblastjo. A vse to smo že videli in nas vedno bolj utruja. Ob vseh obdelavah druge svetovne vojne v slovenskih leposlovnih delih bi od takšnega romana, zapovrh še ovenčanega s kresnikom, vendarle pričakovali kaj več. Kaj novega. Upamo, da se bo jančarjansko večno vračanje enakega nekoč le umaknilo in svoj literarni piedestal prepustilo novemu, svežemu vetru. 

Po bajerju ne bo več drsal Jakob.