Kaj zdaj, motherfucker?

Predstavljajte si situacijo: povsem običajen 31-letni tip, malce zavaljen, poročen in z naraščajem pride v Moskvo po honorar, ki ga zasluži s pisanjem za tamkajšnje glamurozne lifestyle revije. Izplačilu seveda sledi popivanje, čeprav sam niti ni alkoljub, zato pa začne malce razmišljati. Kaj je sploh počel v zadnjem letu? Večino ga je presedel doma, najbolj razburljiv pa je bil nakup želve. Zgrabi ga panika. Je to to? Gre od tu le še navzdol? Kaj zdaj? Hipni navdih in že je na moskovskem kolodvoru, kjer kupuje enosmerno karto za Uzbekistan.

Že na tridnevni vožnji z vlakom, ko gozdove počasi zamenjata stepa in puščava, še bolj pa na uzbekistanski meji, kjer doživi pravi kulturni šok, je navdiha konec in tip bi rad le eno – domov. Žal pa stvari niso tako preproste – iz glavnega mesta Taškenta vozi vsak dan en vlak, resda v Moskvo, a so vozovnice razprodane za 15 let vnaprej. Kaj zdaj, motherfucker? In kaj, ko ugotovi, da je Evrazija, kolikor ni bila že prej, po razpadu Sovjetske zveze postala pravo leglo korupcije, mafijskih poslov, bede. Razcefrani prostor, kjer se je čas ustavil, z osamosvojitvijo leta 1991 pa so prišli na svoj račun »lokalci«, medtem ko so Rusi za nazaj in naprej dobili krepko po pički, ali kot pravi naš tip: »Odgovarjati za vse, kar je ušpičila moja država … za skinheade … za Čečenijo … nisem bil prepričan, da sem primeren kandidat za to.«

Zdaj postane njegovo edino prizadevanje, kako se iztrgati od tu. A ko si enkrat na vlakcu smrti, težko sestopiš. Nazaj ne more, zato mu ne preostane drugega kot da prispe domov preko ovinkov. Iz Uzbekistana se zapelje v Afganistan, na Sahalin, v Čito, prek kozaške Burjatije, v Irkutsk, Novosibirsk, med podkupljive taksiste in policaje, prostitutke, sumljive beračice, okrutne mafiozote, skomercializirane budiste, lokalce, ki dan pričnejo in končajo z vodko in še in še. In ko v Novosibirsku končno hodi z letalsko karto za Peterburg v žepu, ga zbijejo in okradejo. Kaj zdaj, motherfucker?

Vsega seveda ne bomo razkrili, raje povejmo še nekaj o avtorju, katerega alter ego je prvoosebni glavni protagonist zgodbe. Stogoff namreč popisuje svojo popotno izkušnjo, na katero se je odpravil po naročilu založnika, pa tudi zato, ker je želel spoznati postsovjetsko tranzicijsko Rusijo. Roman je v izvirniku izšel leta 2002, v slovenščini pa smo ga dobili v prevodu Lijane Dejak konec leta 2013 v zbirki 100 slovanskih romanov. Pri nas je ostal po krivici bolj ali manj spregledan, enako usodo pa doživlja tudi zbirka, ki se lahko pohvali s kar nekaj odličnimi romani. Povsem drugače se mu je godilo v Rusiji, kjer je postal eden najbolje prodajanih romanov, ki je še utrdil Stogoffovo literarno ime.

Pisatelj, sicer magister bogoslovja, je postal najprej prepoznaven kot glasbeni kritik punkovske in druge alter glasbe, v težkih postsovjetskih časih pa počel vse mogoče: bil je ulični menjalec valute, snažilec, urednik erotične revije, varnostnik, ... V pisateljski slavi se je pričel sončiti leta 2001 z romanom Mačoti ne jočejo, ki je postal tudi ruski roman leta. Delo je postalo prodajna uspešnica tudi zato, ker se osrednja zgodba vrti okoli brezciljnega življenja postsovjetske mladine, ki do takrat ni bila tema ruske literature.

Neposredno, odbito in sočno napisan roman mASIAfucker poganja misel: »Pot ima smisel, če je to pot domov.« Kot že neštetokrat prej v literarni zgodovini, avtor pošlje svojega protagonista na pot, le da se ta skuša tokrat na vsak način vrniti domov. Na novo prebujen in osmišljen. Se sliši newagersko? Pa ni. Stogoffovo popotovanje je eno samo rušenje romantičnih mitov o širnih evrazijskih prostranstvih in njenih nepokvarjenih prebivalcih, pri čemer avtor ni nič manj neprizanesljiv do glamuroznih moskovskih frajerjev, ki so dodobra usvojili zahodnjaško neoliberalno miselnost. Brez zadržkov razkriva zapito bedo postsovjetskega vsakdana, katerega brezsmiselnost k sreči pogosto omili s humorjem, grotesknostjo, še večkrat sarkazmom.

Ker pa je protagonist pisateljev alter ego, je potovanje z nekaj digresijami v preteklost, kot je padec berlinskega zidu, tudi obračun z lastno preteklostjo. Kaj hoče povedati Stogoff? Dokler ruski oziroma vsak človek ne bo razmišljal o tem, zakaj in kako živi, bo imel za vratom samodržca, ki bo to počel namesto njega. Zato je vsakršno potovanje, na Zahod, Vzhod ali celo domov brezpredmetno. Ubežati in spreminjati ni mogoče, dokler človek ne prične revolucionirati samega sebe.

Vir fotografije: http://os.colta.ru/