Kako novelo vidijo Francozi?

Ob zbirki novel Te že pogrešam in druge zgodbe iz Francije, ki je izšla leta 2010 pri založbi Sodobnost International, v predgovoru izvemo, da gre za štirinajst novel, ki jih lahko označimo kot reprezentativne za sodobno francosko kratko prozo po letu 1960.

Mirno lahko rečemo, da vselej pridemo do točke, ko je treba precediti umetniško produkcijo zadnjih nekaj let ali desetletij. Iz tega pa sledi, da moramo ustvariti kanon, ki med drugim odraža dejansko literarno stanje nekega obdobja. In ravno zaradi slednjega obravnan poskus približanja kratkega proznega žanra slovenskemu bralcu ne prepriča popolnoma. Morebiti bi kot naivni bralci za prav takšen izbor potrebovali kakšno utemeljeno razlago, ki je v pravem pomenu nismo deležni. V vsakem primeru pa opazimo, da zbirka, ki bi naj predstavila vse, kar je treba vedeti o francoski novelistiki od 1960 do danes, z izjemo ene zgodbe iz leta 1960, svojo pot začne šele leta 1978.

Širok spekter, ki ga pričakujemo, je izničen tudi slogovno. Literatura je bila po drugi svetovni vojni deležna neštetih razvojnih faz, poskusov in osamljenih primerov. Tako ob pričujoči zbirki ostanemo nepotešeni, saj drugačno pisateljsko tehniko ponujajo le tri zgodbe. Tako se v noveli Annie Saumont z naslovom Podaj mi sol srečamo z dnevniškimi zapiski, ki pričajo o neusmiljenem modernem času, v noveli Otroška soba, ki jo je napisal Louis-René des Forêts sledimo filozofskemu diskurzu, v noveli Te že pogrešam avtorice Brigitte Giraud pa lahko beremo prvoosebno, čustveno izpoved avtorice. Razen teh izjem se zgodbe iz zbirke, vsaj kar se tiče pisateljske tehnike, gibajo v območju že preverjenega in znanega.

Kljub povedanemu pa razgibanosti v antologiji ne manjka na vsebinski ravni. Če se nekoliko navežemo na predgovor k pričujoči zbirki, lahko novele razdelimo v več sklopov. Dva izmed avtorjev obujata stare prozne oblike in mite. Tako se v Quignardovi noveli Zadnja Cheng Lianova ura glasbe srečamo z motivom starih kitajskih zgodb, v Echenozovi Pozidavi zemljišča pa z motivom Orfeja in Evridike. Beremo lahko novele na temo zgodovinskih dogodkov in tiste o krutem modernem času, ki nam ga v noveli Vila avrora med drugim predstavi Nobelov nagrajenec Le Clézio. Ne umanjkajo pa niti novele z nadnaravnimi dogodki in skrivnostna igra z bralcem v slogu kakšnega hollywoodskega trilerja.

Vidimo lahko, da postane čas ena glavnih komponent večine pričujočih novel. Po eni strani spremljamo razvoj starih mitov in tako, kot nalašč za čas disfunkcionalnih družin, Echenozov Orfej postaneta oče in sin, Evridika pa je preminula žena in mati. Avtorji novel sodobnega življenja pa medtem družno opozarjajo na neusmiljenost kolesja zgodovine in odtujenosti v današnjem svetu. Ker pa gre za popularno tematiko, je tudi v tej zbirki prisotna še v več drugih novelah.

Kjer novel ne vodi posebno koncipiran čas, pa jih vodi nekoliko drugače zastavljena literarna resničnost. Tako nekaj avtorjev pusti, da v resničnost vdre nerazložljivo, ki bralca zmede. Za nameček pa se srečamo tudi z nekoliko strašljivimi novelami nenavadnih oseb in dogodkov, ki v bralcu vzbudijo občutek nelagodja. Še posebej pa izstopa že omenjena novela Otroška soba, ki s fabulo, ki se zaradi močnega filozofskega diskurzivnega naboja postopoma ruši, bralcu nenehno preprečuje linearno branje dela, ki ga ima pred sabo.

Naj povemo še nekaj besed o statusu novele in kratke zgodbe v Franciji. V tej literarno bogati državi so kratki prozni žanri po prvi svetovni vojni postali zapostavljeni, saj jih je veliko bralstva razumelo in jih še razume kot nedokončane romane ali njihove skice. Za tak status so krivi celo nekateri znani pisatelji, med drugimi André Gide, ki so kratki prozi izrazili nenaklonjenost.

V francoskem literarnem svetu se še do danes niso zedinili glede zakonitosti kratkih proznih žanrov. Nekateri tako trdijo, da gre za žanre, ki so bližje poeziji, drugi pa, da gre tako rekoč za kratke romane. Za nameček pa v francoščini ne poznamo niti izraza za kratko zgodbo, kaj šele za druge, manj popularne vrste kratke proze. Zakaj je s statusom kratke proze v Franciji tako, lahko samo ugibamo. Vedeti pa moramo, da so kratki prozi nenaklonjeni predvsem založniki in bralci, med katerimi je ta veljala in še velja za "revno sorodnico romana".

Vseeno pa je treba poudariti, da se v zadnjih letih nekateri francoski pisatelji profesionalno ukvarjajo samo s pisanjem teh žanrov, ki tako počasi, a vztrajno pridobivajo priljubljenost. Tudi to je eden od razlogov, zakaj lahko pričujočo zbirko izpostavimo kot poskus, ki želi demarginalizirati sodobno francosko kratko prozo in jo približati slovenskemu bralcu.

Roko na srce, tak status omenjenih žanrov ni popolna neznanka tudi pri nas ali v katerikoli drugi državi. Večinsko bralstvo ganejo predvsem napeti romani in preproste pesmi, s katerimi se lahko poistovetijo, posledično pa kratka proza večkrat izostane. Nekoliko cinično lahko pripomnimo, da mnogo več ljudi kratke zgodbe piše kot pa bere. Pomanjkljivostim navkljub zbirka ostaja edino delo v slovenskem jeziku, ki nam približuje kratko francosko prozo zadnjih petdesetih let in nam nudi dobre nastavke za nadaljnje raziskovanje tega manj znanega območja literature.

Na kratek sprehod po Franciji se je podal Aljaž Krivec.