»Kam nese te perut, nesreča?«

      ≫Kam nese te perut, nesreča?≪

Takole mi odkvaknil je galeb,

       uradna morska smrt leteča:

≫Použit grem ribjih en obrok oseb;

 

a veš, to letanje ustrada ptiča –

        čeprav ti mislil bi drugače,

so krila manj, pogled je huje lačen.≪

In se je vzdignil zdolž obale kričat.

Moje ponavljanje, ki se zlepa ne neha, in razlika. Dokončno izdihnil bi rad kot ENO – z eno izmed pesmi Milana Jesiha ... No, ali pa konec koncev celo več njih! Absolutni izdih, ko se prsni koš, zvrhan zemeljskih skrbi, raztrese v »VSEENO MI JE!« Ko lavorje, napolnjene s solzami smeha in cmizdenja, spraznemo v finalni »DOL MI VISI!« in je s škafi afirmativnega flowa odplaknjena, vsaj kolikor krvavi pod kožo vemo, vsa mesenost! Jebiga, v pričakovanju trenutka, v katerem mi bo za vselej izgubljena ljuba še zadnjič vzela sapo in za sabo zaloputnila »vrata nepovrata«, je tu gregorjevo, dan, ko se ptički ženijo … Z vsako prebrano pesmijo iz najnovejše Jesihove zbirke sem Namreč pomislil na to, kako te ptičke najprej poštopam za na Ljubljanski grad – neverjetno, kako rad ga imam … na tej nadmorski višini mi ga prekrasna Ljubljana lahko samo popuši – potem pa preko Krasa v karseda ustrezna vinorodna Goriška brda – Milči se da namreč v svojih pesmih pogosto najti v družbi od žlahtne kapljice »nagaganega« boga. Ampak naj ta še malo počaka:

Piščal – jo slišiš iz gozdička?
        Pastirčka pastirička
                s pesmijo kliče:
v predpasnik da nabrala je jeglíčev,

dopoveduje, kot le more, milo,
       zdaj z njimi ovenčati ga hoče –
naj prècej prihiti, če je mogoče;
to poje neučakano glasbilo.

Tako se s pesmijo, ki, plot twist, sicer ni del zbirke Namreč, ampak jo je objavil gregorjevemu, ko se ptički ženijo, še kako primerno poimenovan portal za književnost in mišljenje Vrabec Anarhist, znajdemo na naši naslovni digitalno poljubkovani fotki nasmejanega sončnega zahoda, ki nežno boža Goriška brda … Med brajdami »poprdeva« samička samoroga, na katero se zaradi sranja, ki ga je pustila za sabo, jezi hudo-mušnic očitno dodobra nažrt tiranozaver, zraven pa za češnjo na torti v leteči krožnik ujeti vesoljec vpije na pomoč v angleščini: »Help me!« Vse to je Jesih! Tudi on je Namreč vesoljec, ki kot da ve za prav vsa čudna ujemanja tega sveta – kot je naprimer to, kako Earl Sweatshirt v komadu »Tabula rasa« s pomočjo rap dua Armand Hammer in svojim zaključnim »I don't sleep, baby …« lepo dopolni »Maleno«, ki so jo leta 1981 izdali Idoli. Milanovo pisanje se vsaj mene vselej dotakne intimno do daske – kot da ve za vzrok moje nedavne nespečnosti in tako še podžiga željo, da bi se mi nekoč uspelo vsemu življu v slovo z njegovimi pesmimi zazibati v večni spanec. Kakorkoli in kadarkoli že, pa če se nam vse življenje odvrti pred očmi kot Milanove pesmi ali ne:

Nihče ves ne umre. Na svetu ostane

       po vsakomer neznatna sled;

luska atoma od misli profane,

zablodnost nepovedanih besed,

 

prenagljenost asketskih zaobljub,

draž neizbranih cirkuških poklicev

pa kakšen neobrezan – prazen – up,

da se zanamcem bo lovil v nosnice.

Ena od osrednjih tem zbirke Namreč, katere naslov je členek, ki napeljuje na dopolnjevanje, pojasnjevanje oziroma utemeljevanje prej ali že povedanega, je minevanje. Jesih se je loti povsem v stilu naše že opevane naslovne fotke, panoramskega kiča s sončnim zahodom v glavni vlogi, ki je digitalno poljubčkan z raznimi prispodobnimi tiranozavri, samorogi in vesoljci ter kupicami dreka. To je »slika,« kot pravi v eni od pesmi Jesih, »obrnjena na prav«; ker vse mine! Če nas zbirka na trenutke spominja na otožne oči, kot jih je imel Zappa po tem, ko je enkrat izvedel za raka – nas še večkrat oziroma hkrati tudi na izrazite smejalne gubice ob njih. Trik je seveda v tem, da je te nemogoče ločiti od tistih, ki jih je povzročilo kaj drugega, in jih lepo povzame, če naredim malo reklame, naslov nove plošče raperja PremRocka: Load Bearing Crow's Feet. Breme življenjskih izkušenj, tovor odguranega življenja, ki je brazdal po koži, začenši z očmi; te so enostavno videle preveč »človeškega, prečloveškega« ... Vsaka prazna stran je sčasoma zgubana od črk, Milan pa jim zadnja leta času primerno tu pa tam privošči celo kakšen lifting. Trajanje marsikatere od skoraj 250 pesmi, ki so sestavljene iz dveh štirivrstičnic, navidezno skrajša tako, da njihove enajsterce z leve ali desne res fino nategne z belino. Tako »manipulira z ritmom, pesem kar nekako pohiti,« pravi, »določene besede pa s tem pridobijo na veljavi«. Hkrati so ti estetski posegi v skladnost forme, »enajsterca si drzne vzeti tudi štiri stopice, to je osem zlogov«, vselej usklajeni z vsebinskimi poantami. In kot da bi o tovrstni praksi govorila naslednja:

V familiji je moj bratranček Oto

veljal za izpodrs ali pomoto;

takšen nikakršen in prepritlikav,

kot bi nevešč amebo se naslikal,

 

v proporcih se je scela ponesrečil

– recimo ud je imel od sebe večji –;

je rekla svoji sestri moja mama,

≫kaj si pa, trapa, greš ga delat sama!≪

Ptičica mi je prišepnila, da je Milan die hard fen Monthy Phyton-a ... in to se pozna. Namreč je do roba napolnjen z žlehtnim žlahtnim humorjem, Deleuzovo »četrto osebo ednine«, »umetnostjo površin in podvojitev« ter sila spretnega »rokovanja s čistim dogodkom«, ki splošči vse ščinkavce in preostale ptičice v en sam nivo, v eno samo žlahto Deleuzove »imanence: nekega življenja ...«, iskrivosti velikega poka, prastarega prdca, ki uhaja absolutnemu nedoločniku trenutka ... trenutka, ki se hkrati deli na preteklo in prihodnje ... ter se – ves čas – »neprestano in vrtoglavo zliva samo vase«. No, in če že omenjamo jake filozofe:

                       Davi je spet

                               na rob

              vsega prišel sedet

                       en filozof,

 

ki se mu zdi očitno najbolj prav,

        če spraševanja o smislu sit

        tam čez z nogami bo bingljal

                    in bolščal dol v nebit.

Če Brecht zapiše, »Nisem še srečal človeka brez humorja, ki bi razumel Heglovo dialektiko,« to še toliko bolj velja za razumevanje Deleuzove vključujoče disjunkcije, mišljenja dveh nasprotujočih si smeri, od katerih pa ni nobena izključena, kar Hegla še nadgradi. In Jesih je tisti, ki se svojimi pesmimi kar najbolj približa 19. seriji Deleuzove Logike smisla z naslovom O humorju; » – v humorju so ukinjeni vsi pomeni, designacije in manifestacije, sleherna globina in sleherna višina.« Vse to se s pomočjo humorja enostavno splošči in najde svoje »mesto, kjer ima mesto le še mesto«, na površini ... Lačna usta tako na primer postajajo vsega polna rit, otrok s sindromom kvašiórkor vsega sit, bralke in bralci pa se ob tem blazno zabavbavajo, saj ima površina poleg s smehom opravka tudi z neizmerno človeško krutostjo, ki je strašljiva! No, in glede na to, da so v eni izmed glavnih vlog te 19. serije predsokratiki:

Pravi Empedokles, ≫nekoč sem bil

že deček, deklica, grm, ptič, bil riba≪.

Kdor ve, kje morja obzor se prepogiba

       navzdol v prepaden nič srhljiv:

 

s tistega roba sva z možem bradatim

         večkrat pozvanjala z nogami,

ko bil sem tudi jaz še predsokratik,

preden Descartes me z dvomom je odmamil.

Pametno je, da se takšnega dvoma človek naleze; zavedam se deleuzovske indoktrinacije in tega, da gre za nek drug metje, pa vendarle ... Jesihove pesmi začne človek povsem drugače brati, ko ima enkrat v glavi Foucaultov zaključni odstavek recenzije Deleuzovih knjig Logika smisla in Razlika in ponavljanje z naslovom Theatrum philosophicum, v katerem opiše kolegovo misel takole:

»To mišljenje ne prihaja kot obljuba najbolj oddaljenih ponovnih začetkov. Tukaj je, v Deleuzovih tekstih, poskakujoče, plesoče pred nam, med nami; genitalna misel, intenzivna misel, afirmativna misel, akategorialna misel – vsi ti obrazi, ki jih ne poznamo, maske, ki jih nismo nikoli videli; razlika, ki je ni nič napovedovalo, ki pa se vendarle ponovno vrača kot maske mask Platona, Dunsa Scota, Leibniza, Kanta, vseh filozofov. Filozofija ne kot mišljenje, ampak kot teater; teater pantomim na številnih odrih, bežnih in trenutnih, kjer si geste, ki se ne vidijo, dajejo znake; teater, kjer pod Sokratovo masko nenadoma izbruhne smeh sofista; kjer Spinozovi modusi plešejo razsrediščeno kolo, medtem ko substanca kroži okoli njih kot nori planet; kjer šepavi Fichte razglasi: ’počeni jaz ≠ raztopljeni jaz’, kjer Leibniz, ki doseže vrh piramide, v mraku razloči, da je nebeška glasba Mesečni Pierrot. V luksemburški lopi Duns Scot potisne glavo skozi okroglo strešno okno; velike brke ima; to so brki Nietzscheja, zakrinkanega v Klossowskega.«

Če bi v stilu pesmi, v kateri Milan poskrbi, da druga kitica preprosto izgine, tudi mi s cirkuško šminko namazali določene filozofe, bi si ta odlomek za spremno besedo zaslužila tudi zbirka Namreč, v kateri med drugim nastopa tudi tovariš Stalin, ki si »po vnanjosti« sploh ni podoben … »v katedrali v zadnjih klopeh [...] kleči [...] brez brk pa plešast, neizrazit v obraz. Pozneje zunaj krmil bo golobe.« Četudi poezija, gre za teater mišljenja, ki nenehno vztraja med prav in narobe; teater mišljenja, zaradi katerega ne bi smel nihče nikoli plačati globe ... pa če rine še proti taki štali!

Kaj nismo rajši opice ostali!

        To bi se jaz po vejah guncal!

Po prsih bi se bil, da všeč bom puncam,

in v posvarilo moškim soživalim.

 

Afna bi bil, ki včasih zatopi se

v kakšno pregnantno esencialno misel,

kamor ljudje ne bomo najti znali;

na prav obrnjen bi na repu visel.

Ko se vsakodnevno obešamo po razvejanosti lažnih novic in je vsaka od teh nov vic, ki bi se ga bilo treba potruditi razumeti … je Jesih bergla, s katero si slehernik lahko pomaga pri ločevanju zrn od plevela; s tem da bo on ob tem opeval regrat! Kot pesnik je poosebljena vključujoča disjunkcija, ki gunca afne, še posebno na hard pa tiste, ki so del naslovov naše elektronske pošte, s katerimi se prijavljamo na družbena omrežja in tam potem delamo bedarije! Kar Milan – kot Ločilo z veliko začetnico – zapre, hkrati že tudi odpira! JE TROOPIČJE @@@ 

       Nage gospe nasred zrcal

in konji, ki kje v daljah onkraj dalj

iz dalj pritečejo in se zgubijo

v dalje, daljne še bolj, še dlje v prerijo,

 

in bled bolniček, ki nanj vrh oblaka

       smrt bleda z belo zibko čaka,

       da ga k sebi domov ukrade,

in v sobah, pravim, nage ženske mlade. 

Jesihove pesmi so seksi na povsem svojstven način; vsaka tema, ki se je loti, je obdelana v stilu nekakšnega zadržanega striptiza … Cunjica za cunjico sicer padajo, ampak na koncu, kar zadeva slačenje teme, vselej ostane vsaj en – vsemu kos!!! S tematikami zna rajcati indirektno, kar odraža zrelost; bralca tako rekoč prisili v to, da vsako prebira z distance oziroma je ob njej zadržan ... Vseeno pa ga ob sleherni piki na i prime, da bi ne glede na vse zgrabil njene fuk ročke in šel delat otročke. Kot bi se tisti – ni ga tiča čez prašiča – v njem drl: »Le namoč' me!« Vzvišeno srečuje najbolj svinjske! Prasica ali prasec, ki ti v navalu strasti ob takih podvigih mimogrede zleti oziroma uide iz ustec, je tudi literarni lik, nastopajoč v najmanj petih pesmih:

Jutri bi klali, zdaj pa ta zadrega:

pujs se nam mrda, nič mu ni do tega,

pravi, da druge, boljše ima načrte,

ne pa turizem tjakaj čez v zasmrtje,

 

da ne razume, kdo tako je lačen,

kam se mudi, ≫saj nuje ni nobene,

špajza, kot vem, prepolna je jedače,≪

je rekel, ≫to opravite brez mene.≪

Kako duhovito nas, majku Mila-n, postavi v kožo bodočih klobas; prašičja perspektiva ljudi prisili na svoje mesto, kjer ima mesto brezbrižnosti le še mesto sočutja. Ampak, za vraga, ali to sploh kaj pomaga? Ta gotovo mučna ujetost med bodisi eno – bodisi drugo? To vztrajanje na površini, v katero nas Jesihov humor splošči, tako da vsi postajamo prašiči? Morda pa?

Kaj na balkonu kruli še žival?

Pa se zanesi na šnopčkove strice!

A ga ni zjutraj Ljuboslav zaklal

in zmlel in stlačil v pečenice?

 

A nismo šli precej po tistem v cerkev?

                         Nismo žebrali

latinskih litanij za mir ocvirkov

zgor v prvem verzu omenjene živali?

Alternativni kralj živali ali žaljivka, ki jo predvsem v angleško govorečih državah na dnevni bazi kasirajo policaji ter Jesihu najbrž ni padla na pamet, ko je pisal te pesmi … Tudi tisti, ki se zadnji dve leti niste intenzivneje ukvarjali s kolesarstvom in protesti, ste se najbrž sem in tja ob ogledu kakšnega posnetka – npr. tega, na kakšen način se tudi lahko bere slovenska ustava ali kako organi pregona lastni sramoti nazdravljajo s solzilcem –, s stisnjenim zobovjem znašli v Cop Killer moodu; ali pa pač na podlagi kakšne bolj ali manj vsakdanje situacije, kot jo v komadu »Flešbek« prima opiše Doša:

»Na vogalu policaj s kartona, mal se zbudim pa umirim ta tempo, na sedemset držim ga, preden se najdejo tapravi plavi mi pa dobim ga spet u čmar, al pa še hujš kr uzet mi car, ta let mi par jih pofukal tko so znancov in sere svinja pa ti ostan člouk. Kolegu zanč so dal pihat za balanco, jurja, isto k da bi ga za volan šou, murija, in zih so, morjo bit izjeme, sam prišli na šiht so mi pa ne ganejo ni te me, ah, kje ne, uno pridem zmačkan na šiht pa modela mi uletavata ven z značkam v ksiht.«

Enkrat gre za policistko, drugič bi šlo lahko za župana, tretjič je prašič čuteče bitje, vsi skupaj pa so prepogosto, žal, na tem svetu samo salama.

Zjutraj smo klali Zorana, prašiča:

upiral se je, brcal, tulil, kričal,

svetnike za usmiljenje zaklinjal,

kot češ, pomota, jaz kot vi sem svinja.

 

V odgovor na neutemeljene klice

krvi poln hobok bo za krvavice.

A nikdar ni dokončna smrt prašičja –

lej, duh njegov, tu v avli gledališča.

To je ta teater, o katerem je v prej navedenem citatu pisal Foucault! Prej kot za prispodobo, pa če se tega Milan zaveda ali ne, gre za postajanje-prašič vseh nas, prašičev vseh vrst. Gre za maske mask, ki padajo, mi pa smo ob tem iz oči v oči z mejami v naših glavah, sovraštvom, izključevanjem in krutostjo, ki si jih je pač težko priznati. Poezija v prvi vrsti zadeva jezik. »Jezik je tisti, ki utrjuje meje, toda jezik je prav tako tisti, ki prehaja meje in jih zvrača v neskončno enakovrednost nekega nezamejenega postajanja.« Jeziku bi pravzaprav lepo ustrezal naslednji opis kraljevega ministra ter enega od motorjev britanske reformacije Thomasa Cromwella, ki ga najdemo v romanu Wolf Hall Hilary Mantel: »Zjutraj zaprite Cromwella v globoko temnico, in ko se boste zvečer vrnili, bo sedel na buržunasti blazini in jedel škrjančje jezičke, vsi ječarji pa mu bodo dolgovali denar.« Natanko tako iznajdljiv je jezik, Jesih pa za njim prav nič ne zaostaja:

Našega prispodobnega prašiča

najbolj brutalno klanje ne prepriča,

da bi podpisal kot notorna žrtev,

da ni več živ, marveč nasprotno mrtev –

 

ne, še naprej zavzklikal bo svobodi

        in redno vsak dan v službo hodil

vsa leta, mesce vse vsak dolgi teden

                  tudi zdavnaj pojeden.

»Vse pisanje je SVINJARIJA,« pravi Artaud o humorni površini, ki vztraja v razcepu med telesom in jezikom, med jesti in govoriti in na kateri se konec koncev sleherna beseda »razgradi v hrupne drobce hranjenja in izločanja«. Če ljudi, živali in preostanek »Velike zmesi« vesolja od samega začetka določa beseda, se moramo zavedati, da jo bomo slej ko prej tudi požrli!

Dojili smo jih majhne in pestovali,

po imenih smo jim dober tek želeli,

da tolsti bi porasli in debeli,

češ, z nami ste družina, ne živali.

 

       Podle zahrbtnosti sem sit,

vidim: nedolžnega nič ne prepriča,

da z jutrom ga prihajamo ubit.

Ljudje, pojejmo mene, ne prašiča!

»V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.« Hja, in »Beseda je meso postala in se naselila med nami.« Slednji, se pravi Bog, mu, se pravi Milanu, često pride na okrog z buteljko ali dvema, česnom in koščkom špeha:

pa posedi[t]a tam v rastoči noči,

        ne vpraša nič, saj je vseveden,

in ni v temo glasu in ne besede,

razen ko me spodbuja, ≫sinko, toči.≪

Bog je mrtev. Ampak umrl je od smeha. Zakaj je umrl od smeha? Ker je nek drug bog trdil, da je Edini. Jesihov »najmlajši bog je star sedemnajst let [...]/ in bolj je zal iz dneva v dan./ Kar je boginj olimpskih v puberteti, / revice vse zaljubljene so vanj, pa tudi kakšna mama se zaneti.« Tako sta že dva, ki »objeta v eno spita«. Hkrati k tretjemu molijo Albanci, ko umira diktator Enver Hoxha ... Četrtega je ena sama toleranca, peti je Indra, šesti preprosto samo človek, ki se izdaja zanj, sedmi pa se navdušuje nad lepimi damami in jih rad gleda z Jesihovimi očmi. Oziroma kot pravi Anti-Ojdip, ki sta ga spisala Deleuze in Guattari: »Edino, kar je božje, je torej samo značaj neke energije disjunkcij.« Tako mišljenje božjega bi pa sam kar uzakonil, poročil z državo! Stavit grem, da bi po tem ta naš planet, »mozartkuglica plesniva«, zaradi katere tako napenjamo možgane, da bo enkrat nit lobanjskega šiva popustila, lažje zadihal!

Jesihovi jambienti osemvrstičnic, ki bi prekucnjene spominjale na znak za neskončno, se stekajo v podobo nekega stolnega trga, nad katerim bodo nekoč, kot se namiguje, plule ladje. Globalno segrevanje? Potop? Hkrati je treba opozoriti na to, da Jesih tako rekoč nikoli ne zarima iste besedne vrste, še posebej ne istega spola, sklona, števila, naklona, sklanjatve in tako dalje ... Pa navkljub tej strogi samoomejitvi vseeno vse poti vodijo v rimo, ob kateri se bralec v tem trenutku lahko vpraša, kaj ima Ukrajina z našim Krimom? Berimo ... Jesiha!

Megle so lezle čez Ljubljansko barje.

Zeblo je žabe, zeblo je komarje.

        Oktober, pa že skoraj zima,

        njen ploski molk, od zmeraj znan –

 

kot da je vse odšlo na ono stran:

slutiti ni bilo konture Krima,

       z njo ne za njo južnih daljav,

ne tebe, ki si tu v ravnici stal.

Človek, zjeban do amena, če zaradi drugega ne, pa zaradi zadnjih par playboy zajcev ali zajkelj, gre lahko, namesto da bi se brcnil v rit, z glavo v pajkl; se pravi konča, zaradi vseh odprtih ran, kot Cavazzev Kormoran – poetično – obešen na gol ... na poti v »študenthotel na oni strani časa«, heja, adijo, bumbar rasa! Lahko pa si pomaga z zadnjo pesmijo iz zbirke, ki jo Jesih zapiše v oklepaju, kar spominja na en velik OBJEM:

       (Vsaj, če je res, bi vedel rad

                – ker dvom me maje –,

da marca naročena je pomlad

                 v prijazne naše kraje:

   

če to drži, moram zorati polje

        in za kalitev in za rast

                 in si utrditi bolje

       za pesem in srce in glas.)

Zvončki in trobentice, mačice, vijolice, ki poganjajo skozi trohneče listje preteklosti, ki se kar noče in noče posloviti, saj jo nekateri še zmeraj dopisujemo s tistimi pelikani, nalivnimi peresi za levičarje iz osnovne šole, ki so se takrat zdeli primerni za vse! In prav je tako, saj gre ves čas samo za TA TRENUTEK, ki se hkrati deli na preteklo in prihodnje … 

Pred pičlim mescem porojeno dete

v nebo strmim iz zibke in v stoletje,

                 nad mano razprostrto,

v ptičji ščebet nad malomestnim vrtom

 

na pozen majski dan: otroček, dete …

Na odejici na mojem vznožju veter

mamino knjigo, tja odloženo, lista.

Nepomnjena pomlad, kako si čista.

Začetek marsikaterega Jesihovega stiha požre belina, zamaknjen je v desno, malo ga manjka, kot da bi šlo pri tem za udarec med rebra, ki ga verzu sem in tja zada oziroma vrne nepopisan list. S tem ali brez tega je sleherna Milanova pesem kajla, ki jo zmeraj tako usput spusti vsaki na veliko oglaševani EDINI RESNICI – tam nekje med vrsticami in malimi detajli življenja. Detajli, kot je štorija billyja woodsa iz že omenjenega komada, kako je v boksaricah skoraj zažgal kuhinjo, ko je pozno ponoči pripravljal piščančja bedrca punci, ki je medtem omedlela ... Milči je en tak … regrat; s krompirjem namesto sreče, ki spremlja žmohtne ocvirke; s česnom – v nos vsem krvosesom – malo soli za v glavo … zapovrh pa še KIS(S)! Aja, pa z jajci! Predvsem pa ljuba ali ljubi, s katero si to skledo podeliš … No, če pa že ni regrat v solati, je pa tisti, ki najprej zlatorumeno vzcveti na poljih in se potem konča z lučkami; padalci, ki jih veter raz-nosi … NAOKOLI …