Kdo so današnje Antigone?

Dramski dialogi Flisarjeve nove drame Antigona zdaj, ki je izšla letos pri Vodnikovi založbi, so grajeni brez dramskega suspenza, dolgovezno, pogosto izumetničeno, mestoma prehajajo v območje patetičnega, živega govora pa v delu skorajda ni. Drama je postavljena v sodobnost, v njej so več kot očitno izražene težnje po kritiki nekoapitalizma, vendar dlje kot do pridevnika »gnili« pred to veliko besedo žal ne pride. Drama v središče postavlja konflikt med razvajeno mlado žensko Klaro in njenim stricem, mestnim županom. Spor je sprožen ob poslovnem načrtu, ki ob gradnji novega hotela predvideva tudi igrišče za golf. Slednje naj bi bilo zgrajeno na sedanjem mestnem pokopališču. Klara kajpada ne pusti, da bi se z zdajšnjega pokopališča na drug kraj prenesle kosti njenega pokojnega brata. Župan tega ne more sprejeti, kajti Klarin upor ogroža njegove poslovne težnje.

Idejna raven Sofoklesove Antigone se pri Flisarju povsem porazgubi, hkrati pa zanjo ni nikakršnega nadomestka. V drami se pojavijo le nekateri motivi in teme, med njimi predvsem izstopajo ponovljeni družinski vzorci in odnosi, čeravno so ti v Flisarjevi drami večkrat nerazdelani in površinski. Takšen je denimo odnos med Klaro in županovim posvojencem Filipom ter med Klaro in njeno sestro Sabino. Konflikti med njimi se rešujejo spotoma, lahkotno in povsem neutemeljeno. Na idejni ravni Flisar ne sledi Sofoklesu, zgolj prisiljeno poskuša ustvariti spor med naravnimi silami, ki jih uteleša ekološko ozaveščena(!) Klara, in družbenimi zakoni, katerih predstavnik je njen potrošniški, materialistični stric. Flisar namesto tega prikaže dva egoistična individuuma, ki pri svojem vztrajata predvsem iz težnje po udejanjenju zgolj njunih zasebnih želja v materialno realnost, ne glede na konsekvence, ki bi jih ob tem utegnilo utrpeti njuno družbeno okolje. V nasprotje se tako ne postavljata naravni in od ljudi dani zakon, temveč le njen in njegov egoizem, ki kaže predvsem na to, da v današnji družbeni realnosti ni mogoče najti moralno superiornega, trdnega subjekta, ki bi se zoperstavljal večinskemu potrošništvu in egocentrizmu.

Klare tako ne skrbi, kaj se bo zgodilo s posmrtnimi ostanki njenega drugega, manj ljubega brata, župan pa odvzema vrednost državnim zakonom, ki jih mirno, z veliko žlico krši. Antigona zdaj torej podaja resnico o svetu, v katerem konflikti ne izvirajo več iz zunanjih danosti, temveč iz egoizma modernega posameznika. Antigona kot borka za moralo torej ne obstaja več, prav tako ne zakonom zavezani oblastnik. 

Poglavitno, kar drami na tem mestu umanjka, je konsistentnost likov. Egoistična lika se stopnjujeta do vrhunca, v katerem oba propadeta. Klara stori samomor, njen stric pa se preda policiji in prizna vse svoje zločine. Vsekakor se takšna podoba ne sklada s prejšnjo izgradnjo likov. Antigona, ki stori samomor, ni več Sofoklesova Antigona, ki se je za svoj višji moralni prav borila vse do smrti, četudi je s tem povzročila razkol v svoji družini. Kreon, ki ne spoštuje državnih zakonov, ni več Kreon. Hkrati pa niti ona niti on tako ne izpolnita svoje sodobne, egoistične vloge in tako nista več niti Antigona in Kreon z začetka Flisarjeve drame. Četudi bi takšen razvoj likov lahko razumeli kot končno postajo skrajno egocentičnega subjekta, pa se ta razvoj pri Flisarju zgodi preveč nenadno.

Zdi se, da si Flisarjeva drama neutemeljeno izposoja naslov ene izmed največkrat aktualiziranih dram vseh časov in se s tem trudi pridobiti pozornost, ki si je morda ne zasluži. Tudi sama izbira problematike – gradnja igrišča za golf – je konvencionalna in nekako preprosta. Delo je precej lahkotno in o današnji družbi spregovori z naborom klišejskih trditev in konvencionalnih sodb.

Svojega mrtvega brata je prekopavala Anja Radaljac.