Kraterji neizrečenega

Pred kratkim smo pri založbi Sanje, nekako najbolj markantnem slovenskem domovanju Miljenka Jergovića, dobili prevod še ene izmed njegovih mnogih stvaritev: Levijevo tkalnico svile. Kot pravijo platnice in recenzenti, gre za svojevrsten prozno-poetični eksperiment. Avtor tokrat namreč ni napisal ne romana, ne zbirke kratkih zgodb, ne pesniške zbirke, ampak – vse v enem in obenem nič od navedenega. Gre za zbirko fragmentov, ki si jih je avtor zapisoval med potikanjem po stari celini in stikanjem po možganskih vijugah, sanjah in spominih. K temu dodamo pretenciozno imenovane 'romane v 500 besedah' in mestoma kakšno pesem, pa se svet Levijeve tkalnice svile počasi izrisuje pred nami.

Naj vas naslov ne zavede; čeprav je arhetip Levija v zbirki vseprisoten, ga je moč prepoznati samo v enem krajšem zapisu, s čimer je prav poetično zaokrožen ustvarjalni proces. Lepo izbran naslov, ki sam po sebi plastično prikaže strukturo zbirke. Je samo eden izmed fragmentov, niti ne najmočnejši, a v duhu zbirke vseeno vseprisoten. Geist sam pa je problematičen. Namreč, navkljub precej harmonično usklajenim razbitim drobcem se med branjem ni možno otresti občutka, da je med špranjami neizrečenega spolzelo za cel planet tistega, kar bi bilo treba izgovoriti in ne samo nakazati. In to navkljub Jergovićevi močni reputaciji vodenja bralca za roko po neosvetljenih hodnikih do sobe tragične poante, kjer nas nato pusti same in čaka, da nas tragika oropa vse pomirjenosti s svetom in razgali golo empatijo.

Jergović je namreč že pred časom precej prebrisano odkril formulo, kako biti 'didaktičen' zgolj s klesanjem estetskih tunelov do poante, ki je eksplicitno ne zapiše. Vse to izogibajoč se zdaj že stereotipnemu balkanskemu zatekanju k tragikomediji, toda, v kontrastu, s precej prefinjenim nakazovanjem nesmisla. Vsak bralec, ki ni trdno za okopi svojih lastnih ideoloških determinant, jih zlahka prepozna. Drugi pač ne. Pri Levijevi tkalnici svile se tako ravno zaradi mestoma neprepričljive, nedelujoče fragmentarnosti ne moremo otresti občutka, da zmanjka ravno tisto, kar je v Jergovićevem pisanju sicer najmočnejše.

Skratka, Jergović se z zbirko trudi biti vseobsegajoč, zajeti skuša kar se da veliko nesmisla prostora in časa, iz katerega izhaja. Tako imamo med stranicami skrite fragmente o usodi balkanskih Judov, ustaško-četniških pokolov, tragične usode posameznikov, ujetih v tok zgodovine. Ob vsem tem pa tudi pogled od zunaj navznoter – poceni švicarski javni WC, kjer se počutiš bolj dostojanstveno kot v celi Hrvaški, vlak iz notranjosti Italije v Trst, ki se izprazni že v Benetkah, pogled ameriških emigrantov, ki so bolj Američani kot Hrvatje. Vse skupaj je ovito v tančico nenavadne nostalgije, ki na trenutke deluje malo perverzno. Subjekt, opazovalec, skriptor je samo navidezno razklan. Obenem je izrazito vezan na prostor, v katerem se nahaja in ga, kar je mogoče bolj problematično, tudi v celoti sprejema.

Ne gre za subjekt, ki bi bil tujec v okolju, kjer se nahaja, ampak kvečjemu nostalgik, ki išče čase, ki jih nikoli ni bilo. Ravno to je v Levijevi tkalnici svile najbolj tragično in boleče. Gre za obglavljeno rock'n'roll generacijo, ki je povečini umrla skupaj z državo, ki jo je rodila, in skupaj s postmodernističnim pisanjem, ki mu, razen morda formalno, ne seže do kolen, pa čeprav je tudi že preživeto. Ravno zato ker svojega pisateljskega subjekta ne more izluščiti iz lastnih prostorskih omejitev. Biti nad nesmisli balkanskih klavnic in biti nad ostalimi nesmisli ter jih karikirati ne bi smel biti dosežek sam po sebi, ampak samostoječa civilizacijska norma, morda celo dogma.

Na tej točki se lahko upravičeno vprašamo, koga takšno pisanje v končni fazi naslavlja. Deluje, kot bi želelo biti eksotika samo na sebi. Kar pa je težko vsakomur, ki vsaj malenkostno disproporcionalno namenja čas branju aktualne ali polaktualne južnoslovanske proze.

Če strnemo: zbirko od platnice do platnice prevevajo nostalgija, tragika, sanje, za katere se ne moremo odločiti, ali so resnične ali ne. Paradoksalno je, da so ravno tako nesmiselne, da bi lahko bile resnične. Takšna je pač zgodovinska prtljaga, ki jo nosi mnogo Sarajevčanov. Zbirka je polna lokalnih, a obenem velikih tem, ki jih avtor lepo načenja, a ostanejo že zaradi neinovativne eksperimentalnosti nekako nedorečene. Preveč je lukenj, da bi ves ta dvestostranski kaos lahko imel veliko smisla. In ravno na samem koncu branja avtor vso kaotičnost zaokroži s poglavjem Zakaj pišem? in predoči resnico, ki jo vseskozi slutimo. Terapevtsko pisanje, ukrivljanje realnosti v svoj lastni svet, poln nekakšnih izrezov vsakdanjega življenja, ki delujejo kot odmev veliko večjih, neobvladljivih premikov.

Zamera, ki jo gojim do napisanega - ki mi je sicer precej všeč -, je ravno v neprepričljivosti in v tem, da je ta prozno-poetični eksperiment natanko to: eksperiment. Nedokončana, kaotična in nedorečena literarna stvaritev. Serija izrezkov, slik, v času, ko takšno estetiko znova prehitevajo romani epskih razsežnosti.

V tej luči veliko bolj prepričljivo delujejo, če omenim samo en primer, nekateri izmed dnevniških zapisov Srđana Valjarevića, ki nikoli ne odpirajo Pandorine skrinjice, ne nikogar ne omejujejo in usmerjajo v interpretaciji zapisanega, obenem pa učinkujejo bolj angažirano kot mnoge druge stvaritve.