MARKO POGAČAR: Jugoton gori!

Uveljavljeni hrvaški pesnik in pisatelj mlade generacije, Marko Pogačar je leta 2012 za spletno stran zagrebške knjigarne Booksa pisal tedensko kolumno Glasbeni dnevnik. Osebni sprehod skozi alternativno kulturo jugoslovanskega 'alter-rocka' s konca 70-ih, 80-ih in začetka 90-ih, ki je bil predmet njegovih kolumn, pa je potem zbral v knjigi Jugoton gori, ki je lansko leto izšla pri hrvaški založbi Sandorf. Čeprav gre za tekste, pisane o posameznih pesmih, je na delu nekaj podobnega proustovskim magdalenicam, le da so drobtinice tu namenjene posluhu in ne zgolj čutu.

Član prve generacije, ki ni bila sprejeta v pionirje, je življenje odkrival skozi glasbo, ki je v veliki meri postala 'izbrisana', ali zavoljo svoje alternativnosti politično nekorektna. Zaradi očetovega poklica, saj je ta bil oficir JLA, je otroštvo preživel med Puljem, Zagrebom in Splitom. Od očetovega brata je šele kot otrok podedoval stare rockovske revije. Poleti 1997, kmalu pred koncem sedmega razreda osnovne šole, je bil zaradi Ramones frizure izključen iz šole v Splitu, kar se je končalo z nekaj razbitimi okni in prisilnim striženjem kot posledico. Ob skorajšnjem obisku fotra v Novem mestu, mu ta podari njegovo prvo zgoščenko: Glupost je neuništiva od KUD Idijotov. Kot pika na i pa se v Sloveniji seznani s Košakovim Outsiderjem, prav tako kot s skupino Niet. V lacanovskih terminih: oče je naredil umor 'očeta' ali avtoritativne vloge kot predstavnika sistema in družine, torej samomor.

'Svaka dnevnička stranica na neki je način priča', piše Pogačar v uvodu teksta o komadu Proleter skupine Via Ofenziva. Kot vešč pisatelj, predvsem pa pesnik, je Pogačar ekonomičen v svojem slogu, tako da teksti res niso niti rockovske kritike niti eseji, ampak predvsem žanrski hibridi. V motivu Parafovih pesmi najde na primer simbol, ki v spomin prikliče Kleeja.

Marko Pogačar se je leta 1984 rodil v Splitu. Objavil je štiri pesniške zbirke, dve zbirke esejev in eno anti-esejev ter zbirko kratkih zgodb. Preden je postal pisatelj, je bil bobnar in je posnel dva albuma s post punk skupino Death Disco. Je urednik literarne revije Quorum in dvotednika o kulturnem in družbenem dogajanju Zarez. Njegovo pesem Jezero je ne le z glasbeno spremljavo, temveč celo kot pesem priredila skupina Kries. Njegovi teksti so prevedeni v 25 jezikov, v slovenščini pa je izšel prevod njegove pesniške zbirke Predmeti, za katero je spremno besedo napisal celo sam Tomaž Šalamun.

Zaradi svojega življenjskega poklica je dobesedno trompe l' monde; živel je že v raznih mestih in danes večino časa preživi na Dunaju. V jukeboxu omenjenih skupin nima delitve na 'ta prave' in napačne, poleg enkratnih pojavov pa v kolumnah ni nobenega hip-hopovskega komada, kajti klubska scena ne dvigne utripa njegovega srca na enak način kot mu kri po žilah požene šus riffov college-rockovske Patrole.

Številne aluzije na šum kaset, cedejk in vinila Pogačar brez težav in vešč fetišističnega naboja diskofilije nadomešča z enako refleksivnim razmerjem do medija bit-torrenta. Zanimivo je slediti pisateljevim flashbackom ob medijski revoluciji, ko ta požira svoje otroke: CD, kaseto, vinil … Spremembe v tehnologiji in informacijski znanosti, Pogačarjevi generaciji - 'y', ali kako že? - niso šle na roko.

Kaj bi lahko postavili kot skupni imenovalec te knjige? Prav gotovo je, da skozi prizmo jugoslovanske pop-kulture izpove osebno zgodbo kot slovensko-hrvaško družinsko zgodbo. Jugoton gori je avtobiografski Bildungsroman brez pravega zapleta, „z atmosfero kot mentalnim pretokom priložnosti“, kakor je sam avtor mapiral svojo prozo ob izidu zbirke kratkih zgodb. Stilsko je najbolj podoben magijsko-realistični različici devete umetnosti striparja Danijela Žeželja, ki se tako kot Pogačar bolj kakor skozi etični na novovalovsko ikonografijo džungle na asfaltu naslanja skozi eskapistični imperativ.

Pogačarjevo knjigo bi lahko postavili ob bok Vojnovićevi Jugoslaviji, moji deželi, ki je z eksploatacijo avtoreferenčnega območja otroštva v post jugoslovanski identiteti široko posegel v politično sinhronijo in globoko v identitetno diahronijo. Le da v kontekstu določenega razmerja med obema avtorjema, Pogačar tega ni počel kar na prvo žogo ...