Marlen Haushofer: Stena

"Ne pišem, ker bi me pisanje veselilo, a sem preprosto prišla do točke, ko moram pisati, če ne želim izgubiti razuma."

Kaj je človeško, ko ni drugih ljudi?

Neimenovana junakinja, ki v romanu z naslovom Stena avstrijske avtorice Marlen Haushofer prevzema vlogo prvoosebne pripovedovalke, počitnikuje v gorah pri sestrični in njenem možu. Medtem ko sta ta dva obiskala vas v dolini, svet doleti tiho uničenje. Ni vojne, ni ognja, ni letal. Nikoli razložena masivna steklena kupola junakinjo odreže od kar se zdi mrtve ali zamrznjene civilizacije in jo pusti povsem samo v gorskem svetu. Stena, ki jo je odrezala, ji narekuje nove življenjske pogoje, katerih bistvo gradita preživetje ter skrb za mačko, psa in kravo, ki se na alpski planini za steno znajdejo z njo. Svak je hišo v prepperskem strahu pred apokalipso, konec koncev je roman umeščen v šestdeseta prejšnjega stoletja, založil z vžigalicami, zalogami hrane, pripomočki … a tudi količina teh je omejena.

Postapokaliptični roman, pisan med letoma 1960 in 1963, apokaliptično torej pušča ob strani, pa čeprav junakinja na začetku še pričakuje prihod nekakšnih zmagovalcev, ki naj bi steno ustvarili. Namesto borbe z mutanti, vesoljci ali čim podobno nečloveškim se junakinja v popolni izolaciji spopada z odgovornostjo do živali, težaškim delom, sajenjem, žetvijo, občasnim zobobolom in predvsem novo odkrito samoto. Doživeto zapisuje le zato, »da ne bi izgubila razuma«, literatura v teh okoliščinah namreč nima smisla, junakinja sama v koči pa namenoma ne posega po leposlovju, ampak se drži prebiranja pratik.

Radikalna odrezanost od moderne civilizacije in ponovna vrnitev k naravi v romanu nihata med klavstrofobičnim in osvobajajočim. Nova subjektivnost, ki jo po kratkem obdobju žalovanja povsem ponotranji - kjer se izgubi vse, namreč ni ravno prostora za melanholijo -, pa pomeni vnovičen psihološki razvoj. Postapokaliptičen distopično–utopičen bildungsroman torej.

Navkljub prvemu vtisu v naši junakinji ni, kot sama poudari, nič prav posebej crusoejevskega. Gre za avtonomno, nekakšno postčloveško eksistenco ženske; njene roke postanejo orodje, obraz ni več pomemben, izgubi se feminilnost, prevzema se vsa dela in vloge. V odnosu do živali je poudarjen močan materinski čut pa tudi zabrisanost mejá med človeškim in živalskim. Roman je odstop od centralne pozicije človeka, obenem pa ob močni končni noti, ko z ubojem verjetno zadnjega preživelega moškega zavrne nadaljevanje »človeškega«, lahko obvelja za feminističnega.

V povsem minimalistično zastavljeni pripovedi, ki se posveča predvsem opisom vsakdana in v kateri poleg nujnih rutinskih preživitvenih opravil in interakcije z živalmi zapletov v dogajanju skorajda ni, prevladuje izjemen notranji dialog. Lirični opisi  narave, subtilno ter čuteče zarisovanje odnosa do živali, katerih individualizirani karakterji so izvrstno dodelani brez kančka  antropomorfizacije, ter pomirjujoč ton notranjega miru se izmenjujejo z od povsod plazečim se kriptičnim strahom ter stopnjevanjem končnega suspenza. Bolj kot edina izrazita grožnja v romanu, ki je kajpak izključno človek, je grozeče  prav pričakovanje s kopnečimi zalogami bližajočega se propada in smrti, pa čeprav je ob njem čutiti tudi kanček kritičnega zadovoljstva ob končanju vsega človeškega in s tem umoru časa.

Stena, delo avtorice Marlen Haushofer, je v prevodu Amalije Maček v lanskem letu izšlo pri založbi Litera.