Mešanci

V poplavi najrazličnejših oznak, ki se jih knjigotržci poslužujejo za čim večjo prodajo svojih izdelkov, je najbolj zanimiva tista, ki govori o tem, da se nek roman prebere na mah ali pa na dušek. Pripeta je seveda daljšim delom, velikokrat zato, da z njo opravičijo manj dodelan začetek romana, ki zna uničiti celotno bralno izkušnjo. Ampak danes ne bomo govorili o takih delih. Roman Kmetica švicarske pisateljice Noemi Lerch ima pičlih 58 strani, skupaj s spremno besedo prevajalke Alexandre Natalie Zaleznik 67 strani. In četudi bi zaradi dolžine sklepali, da je branje Kmetice lahka naloga, temu ni tako. Odpira namreč tako vprašanje o formi kot tudi sami vsebini.

Dotaknimo se najprej forme. Omenjali smo dolžino, ki pa vsaj glede na slovensko literarno tradicijo ni tako presenetljiva; že samo pod Cankarjevim peresom je nastalo veliko število del, ki jim literarna teorija pravi roman, četudi imajo veliko manj kot sto strani. Ta dolžina je tudi neko obče merilo, koliko mora biti roman dolg. Veliko bolj kot dolžina je za samo klasifikacijo dela pomembna notranja dinamika dela. S tem mislimo na jezik in posledično slog pisanja v romanu.

Jezik je namreč izrazito liričen in bolj kot na govorico iz romanov spominja na dikcijo pesmi v prozi z začetka 20. stoletja. Povedi so kratke oziroma mestoma že pretirano kratke, razbite na stavke z enim povedkom. Tudi zaradi te zgoščenosti delujejo bolj kot verzi, pri katerih je avtorica pozabila pritisnit tipko enter in pisanje novega pomaknit v naslednjo vrstico. K vtisu liričnosti pripomore tudi izrazita uporaba aliteracije in medstavčnega zvočnega ujemanja. Zaradi vseh teh lastnosti je bolj kot vprašanje, ali imamo opravka z romanom ali daljšo novelo, na mestu vprašanje o pesmi v prozi in obratno, prozi v pesmi.

Liričnost se izraža tudi na vsebinski ravni. Najprej je tu cikličnost – čas romana obsega letne čase od jeseni do jeseni naslednjega leta. Glavni lik romana je vajenka kmetice iz naslova in je bolj kot v zunanje doživljanje te cikličnosti usmerjena v lastno notranjost. Razdeljenost na poglavja, ki so letni časi, ne pomeni linearnega razvoja dogodkov, ampak predvsem protagonistkino samorefleksijo, ki je vezana na izoliran motiv iz letnega časa; jeseni so to lastovke, ki se pripravljajo na migracijo, zimo odpira motiv bolezni in bližine smrti, pomlad pa motiv nezmožnosti ponovnega rojstva.

Protagonistka je, kot smo prej bežno omenili, vajenka kmetice. Kmetica je ženska, ki ni samo žena od kmeta, ampak je tudi lastnica kmetije in ima na njej glavno besedo. Protagonistka se za sledenje kmetičini poti se odloči repulzivno. Kot se kasneje v toku pripovedi izkaže, je odločitev eden izmed načinov, prek katerega želi protagonistka razrešiti svoje notranje travme.

O njih pa ne pripoveduje tako, kot pripoveduje o svetu okrog sebe in o svoji notranjosti, ampak nagovarja bralca. Tehnično povedano, iz uporabe personalnega pripovedovalca se umakne v drugoosebnega pripovedovalca: bralec postane Ti z veliko začetnico, protagonistkin bivši partner in zaradi preskoka v drug tip pripovedovalca aktivno udeležen v pripovedi. Ne more zgolj brati in se poskusiti vživeti, ker je od njega zahtevano, da se vživi in ima odnos do prebranega. S tem roman gradi svojevrsten suspenz, ki pa ga konec ne uspe opravičiti.

Od koncev si ne želimo, da bi bili odprti ali pozitivni, posebna odlika koncev je jasnost. Roman Kmetica pri tem ne prepriča. Pripelje nas spet v jesen, glede na krogotok je med začetkom in koncem preteklo eno leto, česar na vsebinski ravni ni zaslediti. Vajenka kmetijo zapusti zato, lahko domnevamo, ker je delo v tem okolju odpiralo celo vrsto spominov, s katerimi se kljub obremenjenosti ni želela ukvarjati. Še več, ko se s sovaščanom tovornjakarjem ustavita na počivališču, se v njeni misli: »Ko tišina popusti, si oddahnem. Še malo pa bova pozabljena.« skriva nekakšno veselje do življenja v senci, pasivnosti.

Kar namreč najbolj definira odnos kmetice in vajenke, je pravzaprav volja do življenja in moč, deloma tudi trma. Kmetica je redkobesedna. Ko spregovori, njen govor spominja na poezijo Svetlane Makarovič v zbirki Zeliščarka. Uporablja torej motive iz folklore, predvsem tiste, ki so vezani na naravo in cikel letnih časov. Odnos med ženskama ni topel, ampak je nekako tuj, tudi po letu skupnega življenja kmetica ne pokaže veliko čustev, ko vajenka kmetijo zapusti.

Razlogov za kmetičin karakter ne izvemo, tudi posredno niso podani. Vajenka se vseskozi kaže kot šibka in nesamostojna, na nek način se kmetice zaradi njene moči in odločnosti celo boji. Prek vajenkinega podoživljanja lastne travme je jasno, da je tudi sama kmetica doživela nekaj podobnega in travmo presegla, medtem ko za Vajenko to ne velja. Mogoče se bo vrnila nazaj na kmetičino kmetijo, ampak vrnitev bi pomenila, da bi se morala soočiti s svojo preteklostjo, saj delo od nje zahteva odločnost, tudi trmo, ne pa mlahavosti.

Prav zato bi ga lahko primerjali z enim izmed najuspešnejših sodobnih slovenskih romanov, z Angelom pozabe zamejske avtorice Maje Haderlap. Slednji je sicer na vsebinski ravni prepričljivejši, zlasti z vidika konca ter zaokroženosti in polnosti likov, medtem ko sama romaneskna forma za pripoved velikokrat deluje utesnjujoče. Prav to pa je namreč odlika romana Kmetica – govoriti o človekovi travmi in preseganju ni nekaj posebno novega, kar je novo, je to bližanje proze in poezije, ki je hkrati tudi srečanje stvarnega jezika in fikcije.

Ker je tako kratek, je tudi efektiven in razne špekulacije v stilu kaj pa, če bi bil daljši, so pravzaprav brezpredmetne. Tak, kot je, deluje, je berljiv, četudi ne na dušek in bi ga marsikdo odložil in zamenjal za kakšno drugo čtivo vmes. Kolikor si namreč želimo del, ki prevprašujejo naša znanja in védenja o svetu, in del, ki si drznejo izzivati teorijo, jih ne bi smeli izpostavljati zgolj na podlagi takšne subjektivne eksotičnosti.