Na tak dan ne pomaga niti Mastercard

»It’s me, hi, I’m the problem, it’s me,« je prebrati v prologu, katerega naslovno stran krasi rožnata devica Marija, krščanske simbolike ali rožnate pa nikakor ne manjka tudi v nadaljevanju knjige s svetlikajočim srcem na zadnji platnici. Avtofikcija Eve Mahkovic z naslovom Toxic, ki je pri založbi Beletrina izšla pred približno mesecem dni, pa ni do roba polna le brezmadežnih rozik, temveč tudi ostalih možganskih smeti, ki jih je dramaturginja in pisateljica nabrala, da bi z njihovo pomočjo opravila samoobdukcijo. Da Toxic – zbirka dnevniških zapisov, ki jih je Mahkovic večinoma zapisovala na svoje žepno jabolko, ni analiza, temveč pobiranje možganskih smeti, opozori tudi avtorica sama. Toda še preden bomo tudi na Radiu Študent opravili obdukcijo polfiktivnega psevdoportreta mlade urbane ženske, se moramo ustaviti pri naslovu.

Da je Toxic očitna referenca na istoimenski hit v avtofikciji večkrat omenjene tragične pop ikone Britney Spears, nam ni treba posebej izpostavljati. Avtorica pa je z naslovom želela poudariti predvsem, kako je živeti ujeta v toksično razmerje s svetom. Z naslovom je Mahkovic želela sporočiti tudi, da je vzroke za to razmerje vedno iskala v sebi in je sama sebi tudi glavna antagonistka. Da je v avtofikciji to razodela, pa jo je z albumom Midnights po njenih besedah opogumila Taylor Swift. Poleg popularne kulture in odnosov, ki jih je avtorica vzpostavljala na podlagi predispozicij spektakla idealističnih dvatisočih, osrednji motivi avtofikcije izvirajo zlasti iz čustvene empirije vsakdanjika. Na slabih dvesto straneh se tako zvrsti osem poglavij vtisov o različnih vidikih življenja, zaradi katerih se je Mahkovic – kot v spremni besedi zapiše bestie G. Renko – izmojstrila v umetnosti trpljenja kot svoji najintimnejši umetniški formi.

Prvih sedem poglavij, ki so naknadno umeščena med oktober 2022 in april 2023, ima obliko dnevniških zapisov, zadnje poglavje Vertigo pa se bere kot miselni vzorec. Poglavja se začnejo z »Dear Reader« – nagovorom bralkam, ki ga je Mahkovic posvojila iz viktorijanskega romana in Taylor Swift. Avtorica je praktično vseskozi v komunikaciji z bralkami in bralci, pa tudi zgodovinskimi in popkulturnimi liki, še bolj vsenavzoč pa je njen monolog. Miselni tok je najintenzivnejši v trenutkih samopotrjevanja, ki pa jim pogosto že čez nekaj odstavkov sledi obžalovanje, da je sploh kaj rekla.

Monologi in komunikacija z občinstvom obdukcije avtofikcijo oživita in jo tako približata bralki – z neposrednim izpovedovanjem v kombinaciji z nekuriranim navajanjem in umeščanjem možganskih smeti v vsakdanji kontekst, je mnogo situacijskih zapletov max relatable, kot bi se izrazila avtorica. K temu pripomore tudi to, da je Mahkovic avtofikcijo dodobra razčarala – večino motivike in prispodob, ki jih v tekstu načne, razčleni in prizna, od kod je pobrala naključno možgansko smet. Ob angleških navedkih ali omembi mitoloških simbolov namreč takoj razkrije njihov vir in način, na katerega so vplivali nanjo, ter tako stabilizira pomen. Bralko je s tem razbremenila brskanja in postmodernistične negotovosti, zaradi česar je Toxic izjemno berljiva knjiga, ob kateri je težko dolgčas.

Tovrstnemu način popisovanja je bila nedvomno primorana tudi prilagoditi slog. Ta je nekoliko okoren in eklektičen, a hkrati izrazito preprost, kar bralki omogoča, da se s hipnim preskakovanjem med motiviko, empirijo in čustveno nabitostjo poistoveti. Stavki pogosto sploh nimajo strukture, angleščina v naracijo vskoči, ko je avtorici slovenščina premalo za izraz njenega stanja, avtofikcijo pa zaznamuje tudi obilna uporaba oklepajev, emotikonov in likovno prelamljanje besedila, s čimer se Mahkovic približa svojemu prvencu Na tak dan najbolj trpi Mastercard. Avtoričino besedičenje si lahko zato zlahka predstavljamo kot voiceover v kakšnem filmu ali televizijski seriji, iz katere je pobrala marsikatero smet. Nenazadnje pa si Toxic kot monodrame ni težko predstavljati niti na odru, kar je še najmanj presenetljivo, saj je Mahkovic kot dramaturginja trenutno zaposlena v Mestnem gledališču ljubljanskem.

Lahko bi rekli, da je avtorica precejšnjo zateženost avtofikcije, v kateri se denimo sooči s travmami, občutkom neudobja v lastnem telesu in hkratnem manjvrednostnem in večvrednostnem kompleksu, omilila s poigravanjem s slogom. Ta s preprostostjo in inovativnim kombiniranjem slovenščine in angleščine od bralke zahteva, da se ob branju aktivno zamišlja kot produkt akumulacije kulturnih spektaklov in se obenem soudeleži obdukcije osebe Eva Mahkovic.

Kljub kronološki zasnovi poglavij obdukcija ne poteka ravno po kirurških standardih. Mahkovic svoje formativne dejavnike secira precej naključno, k tematikam, ki jih je v predhodnih poglavjih že obdelala, pa se vrača skozi celoten tekst, zaradi česar je avtofikcija včasih že prenasičena z referencami in nanašanjem na enciklopedične vložke. Takšen je recimo avtoportret živali Pink See-Through Fantasia – nekakšne globkomorske kumare iz Pacifika, ki avtorici služi za reprezentacijo življenja v popolni temi, črni luknji brez dna. Rožnata žival lahko živi tudi v akvariju in v ujetništvu ne umre, če ji je zagotovljene dovolj teme.

Tovrstna nizanja dejstev o globokomorskih kumarah delujejo razmeroma nepremišljeno, saj se pričnejo prispodobe na določeni točki ponavljati. Izpovedna moč tistih prispodob, ki so bolj ključne za obdukcijo, pa ponikne, čeprav avtorica biološke značilnosti Pink See-Through Fantasie smiselno poveže z lastno ujetostjo v hortus conclusus – z visokimi stenami ograjeni rajski vrt, v katerem je devica Marija izvedela, da jo je oplodil Sveti duh. Podobno neuspešna so nizanja v drugem in petem poglavju, v katerih avtorica niza dejstva o ženskah iz hollywoodskih krogov, ki so jo fascinirale, oziroma o televizijskih serijah, ki si jih je v procesu pisanja ponovno ogledala, da bi se bolje razumela. Četudi sta habitat globokomorske kumare ali življenje starlete Anne Nicole Smith v avtofikcijo umeščena s kontekstom, to faktografsko popisovanje, ki ga v knjigi ni malo, učinkuje, kot da bi brali Wikipedijo. Motivi in prispodobe so sicer na mestu, škripa pa tam, kjer so zgolj nanizani brez kontekstualizacije.

A zoološke in popkulturne reference, za katere je v intervjuju za Delo avtorica sama priznala, da jih je morala guglati, so integralen del trivialnosti, s katero se ob prebiranju knjige sooča bralka. Ali je Toxic obdukcija Eve Mahkovic ali bolj obdukcija performansa osebe Eva Mahkovic, ne vemo. Ne vemo niti, ali je Toxic s svojo čustveno nasičenostjo in referenčno težo poskus brzdanja procesa idolizacije avtorice, ki poteka predvsem na družbenih omrežjih. Čeprav se avtorica deklarativno upira instituciji kanona, je Toxic glede na okoliščine nastanka same knjige, ki je bila v različnih sferah deležna ogromno pozornosti, poskus infiltracije kanona samega. Poleg tega, da je Toxic seciranje groze lastnega obstoja, avtofikcija namreč ponuja zlasti izhodišča za neposredno identifikacijo z avtorico – kar je tudi identifikacija s sad girl aesthetics, kulturnim imaginarijem mlade urbane ženske in pomanjkanjem Balenciage. V spremni besedi bestie G. Renko zapiše, da je literatura Eve Mahkovic po teži, s katero lega na bralko, bolj podobna Kafki kot Seksu v mestu. Teža, ki jo Toxic pusti, je resnično blizu Kafki, a avtofikcija se kljub temu bere bolj kot preobloženi, vendar skrajno enjoyable sad girl Seks v mestu.