Nenavadnosti v navadnosti
Ko vstopamo v svet kratkih zgodb, zbranih v zbirki Kozjeglavka, vstopamo v znane in hkrati neznane okvire zunanje resničnosti. Ponovno se vrnemo nazaj v telovadnico osnovne šole, kjer z muko skočimo čez kozo, se borimo z ljubosumjem, si skušamo razlagati, zakaj odrasli počnejo stvari, kot jih počnejo, spet drugič se znajdemo v stanovanju, v katerem prebivajo še starec, maček in dojenček, itd. Ko se spuščamo globlje v zbirko, začnejo membrane stvarnosti prepuščati tisto sanjsko, nadnaravo, ki pa je pravzaprav produkt in posledica stvarnega. V neskončnih prostranstvih človeške domišljije se razceplja in ponovno vzpostavlja podoba zunanjega sveta v neskončnih oblikah, barvah in slogovnih potezah, ki jih med drugim odsevajo zgodbe Zarje Vršič.
Zbirka kratkih zgodb Kozjeglavka pisateljice mlajše generacije Zarje Vršič je izšla lani pri Cankarjevi založbi in je bila med drugim na Slovenskem knjižnem sejmu nominirana za najboljši literarni prvenec. Nagrajena pa je bila z nagrado Radojke Vrančič, ki jo podeljujejo najboljšemu mlademu prevajalcu oz. prevajalki, in sicer za prevod pesniške zbirke Zemljovôden francoskega pisatelja Eugena Guillevica, ki je izšla pri založbi KUD Logos. Zarja Vršič torej ni samo pisateljica, je tudi prevajalka, ki je trenutno zaposlena kot mlada raziskovalka na Oddelku za prevajalstvo na ljubljanski Filozofski fakulteti.
V zbirki zbrane zgodbe na zunanji formalni ravni povezuje dolžina, saj so le redke zares dolge, sicer pa so zgodbe nastajale v obdobju petih let, nekatere tudi v sklopu delavnic pod mentorstvom Andreja Blatnika, ki jih je še pred nekaj leti redno organiziralo LUD Literatura. Zdi se, da se je avtorica namensko odločila za odpravo na pot obvladovanja kratke forme. Razvoj avtoričinega pripovednega sloga je moč zaznati že v posamičnih zgodbah, vse pa druži odblesk želje po upovedovanju zgodbe zavoljo zgodbe same, brez nepotrebnih moralističnih ali podobnih tendenc.
Tematsko in motivno mrežo zgodb bi lahko označili kot nenavadnosti, ki se nadalje ukoreninjajo v elemente situacijske nepredvidljivosti, v fantastične elemente ter elemente otroške domišljije in radovednosti. Soočanja z izgubo, mrtvim telesom, izolacijo in paranojo vzbujajo strah in čuden nemir, iz katerega vzhajata otroška zvedavost in moč, da v vsakdanjem in stvarnem dogodku odprejo vrata domišljijskih prostranstev.
Otroška perspektiva se tako nemalokrat odkriva že na ravni prvoosebnega pripovedovalca. Ta skupaj z otroškim dojemanjem sveta omogoča preplet stvarnega in domišljijskega, nenavadnega in sanjskega v podobah, ki odsevajo notranja stanja oseb. Ta stanja skrivajo pred sabo in drugimi ter se v zgodbi Nokturno manifestirajo kot želja po uspehu in talentu drugega, v zgodbi Preobrazba kot ljubosumje in vse njegove preobrazbe, v zgodbah Umrl boš z mano ti prasec in Železničar pa kot posameznikovo soočanje z bolezenskimi stanji.
Elementi fantastičnega, nadnaravnega sveta so nekje podani bolj posredno, spet drugič so docela neposredni. Vprašanje, ali je groteskna podoba oseb že vpisana v njihovo bistvo ali pa takšne postanejo zaradi spleta okoliščin in tako razvijejo nenavadne ritualne vzorce, ostaja odprto, kot se za kratke zgodbe spodobi. Ali debela gospodinja Juana iz zgodbe Juana la loca sredi noči poplesuje v zelenih plesnih čeveljcih zaradi zlatega odbliska v mačjih očeh ali je to povsem njena volja?
Motiv smrti je tisti, ki se poleg fantastičnega najpogosteje pojavlja v različnih manifestacijah in z več zornih kotov. Kot že povedano, je smrt na eni strani povezana z otroško fascinacijo in odkrivanjem nečesa neznanega in novega - takšni sta na primer zgodbi Štrcelj in Rusalka -, na drugi strani pa se smrt vpisuje zdaj v nepredvidljive, spet drugič v predvidljive situacije ter z nenadnimi in pričakovanimi obiski morilcev oz. smrti. Te so včasih odete v plašč stvarnosti, včasih v plašč nadnaravnih barv.
V izčiščeno slogovno plast zgodb se v zgodbah, ki imajo najvidnejši naboj fantastičnega, kot na primer izrezljane ptice in kače na vratih sobe v zgodbi Veliko samotno srce, vrezujejo lahkotne lirične pripovedne prvine, ki zgodbe še trdneje zvežejo z magično-sanjskim. Naj na tem mestu ponovno omenimo zgodbo Rusalka, ki že s svojim naslovom pripoved obarva v z rjavim muljem obrobljeno mitskost.
Zbirka, ki obsega kar 34 kratkih zgodb, pa v sebi nosi tudi tiste bolj mimobežne, ki jim, če se izrazimo kar se da preprosto, nekaj umanjka. Njihova napetost se izgubi predvsem v njihovi dolžini in umanjkanju tako imenovanega končnega preobrata, ki v formi kratke zgodbe tako rad vrže bralca iz tira. To pomanjkljivost bi lahko pripisali tudi razvojni predvidljivosti, ki na koncu postane preobrat sam. Pričakovan in predviden iztek zgodbe, ki ga skušamo ovreči, se nenazadnje izpolni in zamaje vrednost zanesljivega bralca. To se sicer večkrat zgodi slučajno kot pa namenoma. Večkrat pa zgolj slučajno kot namenoma. Kljub temu pa zgodbe Kozjeglavke s svojo lahkotno pripovednostjo, nepretencioznim, a dovolj intrigantnim in premišljenim vzpostavljanjem forme kratke zgodbe v prostoru slovenske kratke zgodbe netijo svež in z unikatnimi barvami obarvan ogenj.
Ko se spustimo v zgodbe, zbrane v Kozjeglavki, se spustimo v svet, ki na prvi pogled ni nič posebnega. Vendar se z branjem kaj hitro spustimo po toboganu, ki ga začne preraščati živobarven bršljan, in stvarnost se preplete s sanjskim, nadnaravnim. Prenekatere zgodbe v zbirki delujejo kot sanje svojih protagonistov, v katere vstopamo. V tem koščku sanjskih podob se blešči jedrna misel: zgodbe so raziskovanje in odkrivanje misli, da se magija skriva v vsakdanjosti in da se nenavadnost odkriva v navadnosti, če dokončno odpremo zaklopke svojih domišljijskih aort. Vprašanje, ki se ob tem prebuja, je, ali je pot domišljije tista pot, na kateri bomo dokončno umeli resnico sveta. Ali pa »preveč domišljije škoduje«, kot pravi črni vran na strehi dečku iz naslovne zgodbe Kozjeglavka in nas vodi v zaraščen gozd.
Prikaži Komentarje
Komentiraj