»Normalno ima svoje meje, nenormalno jih nima«

Zgodbe zbrane v zbirko Uroki, belgijskega pisatelja Michela de Ghelderoda, se dogajajo v svetu delirija, v točki prepleta fantastičnega in resničnega. Že v prvi zgodbi z naslovom Pisar srečamo varljivo voščeno lutko, za katero ni povsem jasno, ali je živa ali ne. Ali voščeni pisar obseda pripovedovalca, ali je morda pripovedovalec kar lutka sama. Niz tovrstnih negotovosti se nadaljuje v vseh sledečih pripovedih, v katerih bralec skozi pripovedovalčeve bolehne oči doživlja vdore nadnaravnega v običajno življenje. Ti vdori se pogosto prikazujejo v podobah raznovrstne gnilobe – na primer zloveščih in strašno grdih mačk, ki prežijo na zidovih bolehnega vrta – in v katoliških motivih, kot je popivanje z relativno prijetnim hudičem.

Za temeljitejše razumevanje Urokov potrebujemo uvid v svet, v katerem se je v času nastajanja zbirke nahajal Michel de Ghelderode. Do tridesetih let 20. stoletja je avtor večinoma pisal dramska besedila. Pripovedi v Urokih nosijo pečat teatralnosti, ki se kaže predvsem v hiperboličnem opisovanju situacij, polnih preobratov – avtor namreč vsako situacijo izžame do zadnjega kančka dramatičnosti. V svetu zbirke smo ves čas podvrženi bolezenskim stanjem pripovedovalcev in dogajalnih krajev. To je bila tudi avtorjeva resničnost v času pisanja, pestilo ga je namreč več bolezni, ki so ga spremljale do konca življenja. Po avtorjevih besedah pa je za ton zbirke kriv tudi belgijski pisatelj in kritik Franz Hellens, mojster fantastique rèel, fantastično resničnega. Za to gibanje je najbolj značilen vdor nadnaravnega in nerazumljivega v resničnost, kar zlahka opazimo tudi v Urokih.

Pomembno je omeniti tudi de Ghelderodova stališča do sveta. Pisatelj je v svojih delih opisoval ranjeni in razpadajoči svet modernega kapitalističnega življenja. Toda obenem je bil naklonjen tudi nacističnim idejam in antisemitizmu, kar je izrazil v več pismih prijateljem. Med nemško okupacijo Belgije, ki ji ni nasprotoval, je sodeloval tudi pri snovanju oddaj Radia Bruxelles, ki je bil pod nacističnim nadzorom. Bralec v spremni besedi ene od prevajalk, Ane Geršak, izve, da je zbirka prvič izšla leta 1941 in še enkrat po vojni. Glavna sprememba, ki jo je avtor napravil za povojno izdajo, je bila zamenjava zgodbe Eliah, slikar, ki je vsebovala antisemitskega pripovedovalca, s pripovedjo Vonj po jelki. V tej obliki so Uroki izšli tudi v slovenščini pri založbi LUD Literatura. Poleg prej omenjene Ane Geršak jo je iz francoščine prevedla tudi Urška Jernejc.

Zaradi okoliščin nastanka skupaj s tematiko in stilom pisanja so Uroki vse prej kot lahkotno branje. Bralec je ves čas podvržen bolečemu doživljanju pripovedovalcev, ki jih nezemske sile neumorno potiskajo v tesnobne situacije. Najsi bo to občutek, ki ga doživljamo, ko nas zasledujejo v Megli, ali opazovanje svojega lastnega obešanja skozi okno krčme v zgodbi Obesili so te. To sicer še ne pomeni, da zgodbe ne vsebujejo določenih humornih situacij. Zgodba Hudič v Londonu je lahkotnejša. V njej pripovedovalec trpi za dolgčasom, ki ga kasneje začasno prežene z obiskom pri hudiču v eni izmed londonskih vrstnih hišic. Seveda se mora pripovedovalec najprej prepričati, da ni hudič slučajno Anglež, saj bi se v tem primeru raje odpravil nazaj na dolgočasne mestne ulice.

Nekatere zgodbe s fantazijskimi elementi ponazarjajo specifična stanja ali občutke, od dolgčasa do samote in brezupa. Pripovedovalci kar naprej odlašajo. Odlašanje pa se prelevi v nesmiselnost ukvarjanja s trenutno obsesijo sanjavega pripovedovalca. Voščena lutka pisarja v prvi zgodbi zasede osrednje mesto pripovedovalčevega življenja, čeprav se je pod pretvezo poletne vročine in slabega počutja izogiba. Podoben vzorec je prisoten v skoraj vseh zgodbah in pri vseh pripovedovalcih. Večinoma pa preplet nesmisla, obsesije in izogibanja pogojuje samota, ki jo avtor v zgodbi Nuestra Señora de la Soledad tudi poosebi v kipu španske Marije. V svoji osamljenosti si pripovedovalci močno želijo biti drugje, kot so, bodisi lokacijsko ali na življenjski poti. Ta občutek je bralcem, ki prebivajo v neoliberalni družbi, še predobro znan. Če pa ga v prejšnjih zgodbah slučajno zgrešimo, je nezmotljivo prisoten v zgodbi Okrasti smrt kot glavna pripovedovalčeva tegoba. Hudič v Londonu pa dolgčas okrona za najhujšo bolezen.

Od vseh občutkov se avtor največ ukvarja z obsesijami sanjačev. V večini primerov pripovedovalce nadrealni pojavi in stvori popolnoma prevzamejo. Bralci pa nikoli ne izvemo, ali so resnični ali pa so le izrodki razvrane domišljije. Bralce skupaj s pripovedovalci, ki si videnega niso zmožni interpretirati, prevzame zmedenost. Toda vsaj pripovedovalec je že v naslednjem odstavku lahko trdno prepričan o naravi angela ali stvora pred sabo, sprijazni se z nelogičnostjo situacije. To bolje oriše citat iz zgodbe Uroki: »Sprijaznil sem se z novim položajem, ki sem ga lahko imel le za posledico pravočasnega posredovanja nagovorjenega Božanstva.« Z občutji negotovosti in nerazumevanja realnosti, izraženih v boleznih in gnilobi, avtor očitno razlaga takratno življenje, ki se je iz dneva v dan pospeševalo in je postajalo vedno bolj nezanesljivo. Tudi pripovedovalci se velikokrat zgražajo nad spremembami, ki so jim priča, najpogosteje preden nadnaravno poseže v njihovo realnost.

Opazimo, da se pripovedovalci vedno vračajo k tesnobnim situacijam in krajem, čeprav se njihove škodljivosti zavedajo, saj je skušnjava pač prevelika. Iz razpadajoče vile, v kateri se dogaja zgodba Bolni vrt, nelagodje zeva še preden pripovedovalec vanjo vstopi, česar se popolnoma zaveda. Kljub temu ga stavba tako prevzame, da se ji ne more upreti, in se vanjo vseli s svojim psom. Takole zapiše v svojem dnevniku: »Prostor sem najel, ne da bi si ga sploh ogledal, kot bi kupoval spominek. Ravnal sem kot otrok. Sem sploh kdaj nehal sanjariti? So me leta, ki se nabirajo na mojih plečih, naučila še česa drugega kot to, da se še bolj trmasto pogrezam v svoje sanje?«

Uroki so trd oreh in težko jih ločimo od njihovega avtorja, saj je zelo očitno, da de Ghelderode sanjari skozi oči svojih pripovedovalcev, ki so »nezmotljivo avtorski, nič kaj alter in tako zelo ego«, kot se je v spremni besedi izrazila prevajalka Ana Geršak. Uroki so hkrati odurni in lepi. Njihov nastanek je pogojen z zgodovinskim obdobjem in de Ghelderodovim pogledom na takratni razpadajoči svet. Mojstrsko ga naslika skozi lečo tesnobe, obsesije in nostalgije, ki se nam prikazujejo prek katoliške mistike in nerazvozljive meglice sanjskih podob in občutkov. Pripovedovalci se znajdejo v morju raznovrstnih tokov, ki jih premetavajo v vse smeri. Dno in gladina se jim ves čas izmikata, nuja po svežem zraku pa je velika. Nezanesljiv in razburkan avtorjev svet je bralcu lahko precej domač, prav tako kot občutki osamljenih in dezorientiranih pripovedovalcev.

V sen se je spuščal Vid.

_____

Foto: LUD Literatura / Oblikovala Polonca Strman