O medijski krajini. Dobesedno.

Bržkone ste se nekje in nekoč poglobili v Orwellov antiutopični duh, ki vas preganja še danes in ga ne citirate nič manj pogosto kakor Freudovo Psihopatologijo vsakdanjega življenja. Tudi Letnarjev romaneskni prvenec Jedci trupel se da na trenutke prav lepo citirati. Vsestranski Tomaž Letnar, ki smo ga imeli moč spoznati že v šansonjerskih, filmskih, literarnih, televizijskih in drugih vodah, nam tokrat namreč postreže z dogajalno nabitim, ekscesno metaforičnim in družbenim romanom, ki prinaša svojevrstno poezijo in antiutopijo v enem.

V zgodbi sledimo junaku Arnetu, ki sprva prebiva na samotnem otoku nekje v jadranskem morju, nato pa okolje menja za Španijo, nabito z inkvizicijskim duhom. Arnetu družbo na otoku dela drugi Arne, razpadajoče truplo novinarja. Seveda sčasoma ugotovimo, da gre za drugi obraz iste osebe. Arne je kot novinar tudi mojster za prevare. Svoji medijski korporaciji predlaga, naj posname dogajanje v dvigalu, v katerega bi se ujela naključna ženska in moški. V njem se na koncu znajde sam Arne z odsluženo pornozvezdo Pamelo Clark. Dvigalo se ustavi, ostalo je zgodovina, razen tega, da Arnetu pač ne pride. Kakorkoli že, posnetek postane medijski hit, kakor tudi intervju z Arnetovo ženo, ki ga posnamejo ob njenem sveže obešenem sinu, ki ni prenesel sramote lastne družine.

Ampak Arne ima začuda druge skrbi kot svojo razpadajočo družino z mrtvim sinom, razočarano ženo in promiskuitetno hčerko. Arneta skrbi, zakaj mu ni prišlo, nemalokrat pa se spomni tudi svoje mrtve ljubice Anite, ki je ob neki priložnosti morala na sestanku urinirati na Arnetov programski načrt. Duh Anite ga nadleguje kamorkoli pride.

Nadlegovanje je eden ključnih motivov romana. Medijska korporacija nadleguje Arneta, da bi dobil kakšno novo idejo. Ko postane junakova impotenca medijsko pokrita, ga poleg medijev nadlegujejo tudi milijoni gledalcev. Nadleguje ga celo cerkev, ki ima pri vsem skupaj navidezne moralne zadržke, zares pa jih muči finančna plat, saj ima ravno Vatikan krvave roke pri vsakem medijskem ekscesu. Nadleguje ga lastna mrtva podoba gnijočega Arneta na samotnem otoku in tako dalje.

Vse, kar se v obravnavanem romanu dogaja, je nemogoče stisniti na nekaj strani. Kar presunljivo je, da je to sploh mogoče zajeti v ta razmeroma kratek roman. Ampak avtorju to uspe, čeravno z milo rečeno nerazumljivo metaforiko morskih bitij in hitrim dogajanjem. Kljub ekscesni rabi zaumnih metafor, ki prepredajo Letnarjevo delo, pa so te vseeno zelo dobrodošle. Ne nazadnje nam avtor z njimi uspe pričarati vzdušje samotnega otoka, poleg tega pa uspe v roman inkorporirati nekoliko bolj poetičen jezik in pretanjen humor, dva elementa, ki v pregovorno manifestnih antiutopičnih romanih nemalokrat pogrešamo.

Arnetova osebna zgodba, seksualni podvigi, ki to niso, in njegovo delo novinarja pa so le mali kamenčki velikega mozaika romana, ki nam v končnem smislu pove nenadkriljivo resnico o pokvarjenosti medijev. Okolje samotnega otoka in Španije tako služita kot metafora za čisto konkretno medijsko krajino, v kateri se živi od mrtvih, osramočenih in bizarnega. Medijska krajina pa Arneta ne vodi le v grdobije in moralno sporna dejanja, temveč ga vrže v nekakšno krizo, v kateri se mu niti ne svita, kdo je on sam in kdo so ljudje okoli njega. Po Letnarju so kvarni učinki medijev torej mnogo globlji in širši, kot si mislimo na prvo žogo, Arneta namreč privedejo v prostor brez prave resnice.

V nasprotju z lepim številom del, ki nam medije prikazujejo kot izvor zla, pa v Jedcih trupel naletimo na nekoliko drugačne medijske magnate. Arne o njih namreč pravi: "V glavnem upravnem odboru sedijo samo ljudje. Povprečni ljudje. Imajo lepe in drage obleke. Niso pametnejši in sposobnejši od nas." Arne tako rekoč spozna, da boga ni in da nam vladajo čisto navadni ljudje. Na tej točki v romanu bi lahko pričakovali obrat, ki pa nikoli ne pride. Čeravno je Arne prišel celotni stvari do bistva, korporaciji vseeno predlaga nove ideje, ki bi prinesle visoko gledanost, čeprav se mu po drugi strani vse skupaj že pošteno gnusi. Je torej tako, da medije preprosto potrebujemo še za vse kaj drugega kot dnevne novice?

Avtor pa se v maniri teoretikov zarot ne ustavi pri medijih, temveč se spusti tudi na druga področja. Na nekem mestu v romanu namreč ekonomiste označi kot množico ljudi, ki poskušajo najti lepše izraze za požrešnost, predsednike držav pa primerja z direktorji cirkusov. Sklepamo lahko, da navidezna resničnost v občilih ni nekaj edinstvenega, ampak gre za lastnost današnjega sveta na vseh področjih.

Medtem ko Letnar čisto v maniri postmodernistov postavlja pod vprašaj vse, kar je možno, pa se mi sprašujemo, ali moramo res prebrati še na stotine romanov, ki demonizirajo naše večere pred televizijo? Vseeno pa je avtorju treba priznati, da se te tematike loteva nekoliko drugače, s poetičnim jezikom, z metaforami, ki jih kakopak lahko razumemo, kakor se nam zljubi. S tem pa dosega, da družbeno kritiko lahko vsaj enkrat za spremembo beremo tudi z nekaj estetskega užitka in nekoliko manj manifestnega naboja.

Poustvarjal sem Aljaž Krivec, ki ne vem, zakaj sem in kje sem in kaj mediji hočejo, da sem, in kdo mediji hočejo, da sem.