Od tečnosti do knjige

Shlomo Sand je izraelski zgodovinar, ki ga slovensko občinstvo verjetno najbolje pozna po knjigi Kako so izumili judovsko ljudstvo. Mitja Čander je slovenski esejist, ki ga izraelsko občinstvo ne pozna preveč dobro, tisto slovensko, ki pozna Sanda, pa ga najbolje pozna kot urednika Beletrine. Pred časom sta mi v roke, vsak po svojem kanalu, prišla romaneskni prvenec Mitje Čandra z naslovom Slepec in sociološka študija Shloma Sanda The End of the French Intellectual. Na drugi in natančnejši pogled nimata knjigi ničesar skupnega, na prvi, manj natančen in prijetnejši, pa ogromno.

The End of the French Intellectual je, če mu to shemo malo vsilimo, sestavljen iz dveh delov. Začne se s čudovitim obračunom avtorja s svojo mladostno obsesijo s francoskimi intelektualci, nadaljuje se z zgodovinskim pregledom vloge intelektualcev od odziva na afero Dreyfus do odziva na napade na uredništvo Charlieja Hebdoja. Drugi del, ki zaseda približno tri četrtine knjige, je lucidna, intelektualno lahko branljiva in potrebna kritika francoskih javnih intelektualcev, kot so Michel Houellebecq, Éric Zemmour in Alain Finkielkraut. Zanimal pa me bo predvsem prvi del, ki je nekakšen disclaimer, izpoved, predgovor v stilu literarnih zgodovin Benjamina Disraelija.

Shlomo je del mladosti preživel v tovarni, ki je proizvajala radie. Njegova družina je bila tista vrsta fascinantnih Aškenazov, ki je častila pisano besedo, kot to znajo le (l)judje, ki jim je usoda preprečila dostop do izobraževanja. Ideja, ki je Shlomu med delom tovarni radiev obsesivno hodila po glavi, je bila, da je najlepši način usmeritve svojega življenja tak, da lahko živiš od razmišljanja in pisanja. Pisati in razmišljati pa moraš tako, da te ljudje, ki delajo v tovarnah radiev, še vedno občudujejo. Za nekoga, ki je to nesimpatično mentalno stanje preživljal na začetku 60. let prejšnjega stoletja, ne preseneča, da se je navduševal pri pariški inteligenci. Sredi tega desetletja je prebral The Mandarins Simone de Beauvoir in knjiga ga je očarala. Danes je nad svojim mladostnim navdušenjem ogorčen. Mimogrede, Shlomo je danes gotovo eden izmed tistih, ki živijo od tega, da razmišljajo in pišejo, obenem pa uživajo občudovanje delavcev v tovarnah radiev.

Idealizirano podobo intelektualcev tipa Camus, de Beauvoir in Sartre si je prvič zamazal že konec 60. let. Camusa je v drugačni luči ugledal, ko je bral njegove komentarje o alžirski vojni za neodvisnost, izraelski agresiji iz 1956 in sumljive izjave ob prejetju Nobelove nagrade. Sladkejši in bolj upravičen prezir je v 70. in 80. letih razvil do dvojice Sartre in de Beauvoir. Izvedel je za njuno nenačelno obnašanje med drugo svetovno vojno, kar mu je dodatno priskutilo njun oportunistični besedni heroizem po njej. Da na hitro kronološko naštejemo dušbegizme slavnega intelektualnega para: da 1940 lahko ostaneta na pozicijah, podpišeta izjavo, da nista Juda; Simone 1943 prispeva k Radiu Vichy; iz svojega javnega narativa uspešno izbrišeta spomin na judovsko ljubimko Bianco Lamblin, mastne spornosti njunih ljubezenskih trikotnikov pohvalno, čeprav sploh ne nujno, Sand pusti ob strani; Simone v 80-ih napiše predgovor k scenariju Lanzmannovega filma Shoah, ki ga Sand iz dobrih razlogov javno posovraži. In tako naprej.

Občudujemo lahko ljudi, ki iz svojih partikularizmov oblikujejo lucidne sociološke razprave. Kar se mene tiče, ni to nič manj trapasto kot klišejsko občudovanje norcev tipa van Gogh, ki je, kot Richard Curtis zapiše v scenariju neke znane Dr. Who epizode, "spreminjal bolečino svojega mučnega življenja v ekstatično lepoto". Običajno je take biografizme vredno pustiti ob strani, ko gre za ocenjevanje umetniških oz. intelektualnih proizvodov, pa vseeno. To se da početi in včasih ni tečno. Tu pride v igro tudi Slepec Mitje Čandra.

Ko sem prebral Čandrov roman, mi je šel grozljivo na živce. Ni se mi zdel dober, konec kar nekako obvisi v zraku, posebej bedna mi je bila vztrajna tiha metaforična primerjava med protagonistovo fizično slepoto in simbolno slepoto politikov. Roman mi ni dal skoraj nič. Potem pa sem prebral intervju s Čandrom za Primorske novice, v katerem avtor Slepca pravi takole: “Prej sem pisal esejistiko in literarno kritiko, pred desetimi leti pa sem začel razmišljati, da bi bilo dobro, če bi napisal kaj avtobiografskega o slabovidnosti [...] Nekaj zapisov sem dal prebrati Dušanu Jovanoviću. Rekel mi je: »Pa poslušaj, Čander, a ti misliš, da je tvoje življenje pri štiridesetih tako slikovito?! To vse skupaj ni nič.« Rekel mi je še: »Kar roman napiši. Ampak ta tvoja slepota spet ni tako zelo zanimiva, zato daj noter še politiko, pa malo seksa.« Zadnjega nasveta sem se še najmanj držal, me je pa dejansko spodbudil, čeprav sem bil najprej mogoče celo užaljen. Potem pa sem spoznal, da lahko s tistim, kar me žuli, najsvobodneje obračunam in to najgloblje raziščem ravno v fikciji [...]Imaš dve možnosti: ali naprej nosiš bolečino, jezo, zagrenjenost, s katerimi težiš ljudem, predvsem pa sebi, in se ujameš v nekem času, ali pa poskušaš na to pogledati z distanco, tudi s humorjem, z življenjskim relativizmom - in greš naprej. Roman mi je omogočil preigravanje obeh tematik in povezovanje.”

Čandru tu res ne moremo očitati pretencioznosti. Skozi svoje običajne outlete: eseje, literarno kritiko itd. ni znal ali pa ni želel opisati svoje izkušnje s slabovidnostjo. Lotil se je kar romana. Notri pa je zato, da bi vse skupaj izgledalo kot roman, vrgel malo »politike« in »seksa«. Vse spominja na to, kako svoj literarni magnum opus nekje opiše Edmund Blackadder: “A giant rollercoaster of a novel in four hundred sizzling chapters, a searing indictment of domestic servitude in the eighteenth century, with some hot gypsies thrown in.” Nekaj podobnega je Čandrov Slepec, intimni obračun z izkušnjo slabovidnosti in zagrenjenosti glede izkušnje v politiki with some hot gypsies thrown in.

S Sandom se stikata na dveh točkah. Prva je, da nobeden izmed njiju ni znal drugače, kot pač je, obračunati s svojo partikularno tečnostjo. Sand to zna z odlično sociološko študijo, Čander s šund romanom. In res, s tem ne mislim nič slabega. Prepričan sem, da Čander sicer piše odlične eseje. Druga točka je vsebina njunih partikularnosti. Čandrov Slepec ni toliko knjiga o slabovidnosti, kot je knjiga o slabovidnem intelektualcu, o človeku against all odds, ki, čeprav slabo vidi, živi od branja in pisanja. Slepec je v bistvu inverzna slika Sandovega razočaranja nad intelektualci, gre za samopotrditev za razliko od Sandove delne samoporušitve. Obema je uspelo, Čander je intelektualec, čeprav slabo vidi, Sand je intelektualec, čeprav se mu to malce gnusi. Oba sta o tem napisala knjigo. In četudi mislim, da je Sandova knjiga svetu dala veliko več kot Čandrova, je tudi zaradi Čandrove svet verjetno boljši, kot bi bil brez nje. Prav je, da obstaja, pa tudi če samo kot spomenik neki predelavi partikularne tečnosti v zabavo tistim, ki jim bo morda všeč.