Paralelna vesolja

Pesniška zbirka Paralelna vesolja leta 1986 rojenega pesnika Aleša Jelenka je izšla lani aprila pri Mariborski literarni družbi - društvu, ki se med drugim ukvarja tudi z založništvom. Knjiga je nekaj časa samevala na polici naše pisarne, dokler ni prišla v roke pišočega, ko je ta začutil metafizični vpoklic pesništva. Avtorjevo ime se lahko pred pričujočo knjigo pohvali s kar tremi pesniškimi zbirkami, dvema strokovnima knjigama s področja etike in za naštevanje nepraktično dolgim seznamom nagrad.

Jelenkova poezija v Paralelnih vesoljih je … svojevrstna. Tako svojevrstna kot raznovrstna, pravzaprav. Celo tako raznovrstna, da jo je kot celoto že nekoliko težko zaobjeti in opisati. Hkrati je tudi poezija, ki svoj cilj, da razkrije smisle življenja in različnih idej o delovanju prostora, časa in jezika, jemlje smrtno resno. Mnogih pesmi tako kritik iskreno ni popolnoma razumel - morda zato, ker nima diplome iz filozofije, morda pa tudi zato, ker je tudi nekatere pesmi včasih, no, nimajo …

Poezija je seveda zvrst, ki si lahko - morda navidezno - nerazumljivost še najbolj privošči. A vseeno se zdi smiselno izpostaviti, da lepota hermetičnosti bržkone ni v hermetičnosti sami, temveč v krhkem razmerju med nedoumljivostjo in dostopnostjo, ki ustvarja številne pomenske odtenke in bralca tako rekoč nagradi za poglobljeno branje. Zdi se, da Jelenko večinoma uspešno postopa po tej krhki meji, a kljub temu sem ter tja zaide bodisi v čezmerno intelektualiziranje bodisi v klišeje.

Nekatere pesmi so tako ponujale zanimivo in misel dražeče razkrajanje prostora, časa in jezika. Druge pa so dajale vtis, da so nesveta zmes Šalamuna, Kosovela in Komelja - kot bi jih razrezal Frankenstein in iz njih sestavil novega pesnika ter spotoma nekje izgubil globino vsakega od teh posameznikov. Primer kul pesmi iz zbirke bi bil recimo:

Utripam sekunde

nekaj kot staranje

polzi vame

nekaj neulovljivega

in nezaželenega

(Albert,
si to ti?)

Ta kruh želim
žvečiti,
ne pogoltniti
še zemlja
se je skisala

so pa zato besede
in

a

j

š

o

V tej pesmi smo slišali kolažiranje različnih na videz tujih si motivov. Asociacije med njimi ustvarijo oprijemljivo sliko, ki pa še vedno ostaja dovolj abstraktna, da ni tendenčna in da bralec lahko premleva o njej. Za prikaz pesmi, ki so nas manj navdušile, pa bomo prebrali odlomek pesmi z naslovom Moj poklic? Nimam poklica. Moje ime je Pesnik!

Artefakt sem!
Art.
/e/

Fakt.

Nase vlečem delce;

kot vakuum jih srkam

in implementiram.

/…/

Ta pesem nekoliko arhaično preigrava motiv pesnika kot vpoklicanega mučenika, ki je v stilu grafične poezije, a brez jasnega razloga, čezmerno stiliziran.

Kar bi zbirki gotovo pomagalo, je ožji in strožji izbor pesmi. Knjiga namreč obsega osupljivih, dih jemajočih in noge spodbijajočih šestindevetdeset strani! No, okej, morda s pridevniki nekoliko pretiravamo, ker so pač lepo šli z jezika, a vseeno je šestindevetdeset strani za pesniško zbirko kar veliko. Ponavadi se sicer poskušamo izogibati temu, da bi dojemali vlogo kritika kot presojevalca dobrega okusa - torej da je kritik nekdo, ki govori, kakšne bi stvari morale biti, da bi bile dobre. A vseeno se pesniško zbirko kot koncept spodobi jemati kot zaokroženo, premišljeno in enovito celoto in ne kot koš, kamor človek nameče vse pesmi, ki se mu pač zdijo dobre. Tako tudi pri tem kriteriju enovitosti izkustva zbirke Jelenko mestoma nekoliko zaide, zato naletimo na pesmi, ki so precej zunaj konteksta preostalih - kar pa ne priča nujno o njihovi kvaliteti.

Jelenkova zbirka bo ljubiteljem hermetične poezije a la Šalamun, Kosovel, Komelj in podobni gotovo dala, če nič drugega, zanimivo branje. Mestoma se zbirka preveč ravna po teh navdihih - ki so v pesmih kdaj tudi izrecno izpostavljeni - in posledično zaide v poteze, ki so zdaj že kliše, ali pa brez krepke pomenske podlage čezmerno stilizira. Zdi se, da Jelenko tako goreče verjame v ideale poezije, ki jo piše in po kateri se zgleduje, da jih je nekoliko pozabil samokritično vrednotiti v smislu, kaj te lahko ponudijo bralcu. Kljub temu pa avtorju ne moremo očitati, da mu je v pisanju spodletelo. Nasprotno, lahko bi rekli, da večino pesmi zadene svoj cilj, seveda pa je še dovolj prostora za izboljšave, kar smo po svojih najboljših zmožnostih hoteli izpostaviti v tej kritiki.