Pezdnik umira med pisanjem. Crk, crk, crk, crk.

Kako me je pot privedla pot do poezije?
Začelo se je, kot je že nekdo povedal zgoraj, z nočnimi pohajanji po megleni Ljubljani leta 2016. Takrat sem postal izgubljenec, ki zna raziskati mesto. Kamorkoli sem prišel, sem naprej obkrožil stavbe in jih prevohal. Vedno sem se imel za proletarca, kajti proletarski pesnik jezika ne govori, temveč ga živi.

Kdo sploh sem?
Dolgo časa sem oboževal
hojo po dveh svetovih in
železniške postaje,
ker tu okušaš žalost tistih, ki ostajajo
in tistih, ki odhajajo.

Rad sem se počutil kot tisočkrat ranjeni pes,
ki laja na zvezde,
saj sem bil vajen celo življenje živeti v podhodih.

Nikoli nisem razčlenjeval absurdnosti sveta,
to je za nekoga, ki pride iz Ptuja,
tuje
raje sem se potikal po peronih
in občudoval lepoto
vlakovnih kompozicij,
kot pa da bi mislil,
da sem vsota krivic.

Rad sem pisal, medtem ko so mimo
vozile tone cvilečega jekla.
To je krajšalo moje stavke,
da sem zvenel kot
literarni mitraljez.

Toda na neki točki sem se znašel na robu prepada. Je to vse, kar me čaka v življenju?
Naletel sem na skupino »Estetsko lulanje«. Bilo je sila preprosto; nekdo se je polulal na cesti ali kjerkoli že, posnel fotografijo in jo prilepil na družbeno omrežje. Jaz pa sem razmišljal, kako bi na tej podlagi napravil nekaj družbeno prelomnega. Nekaj časa sem se tolažil s tem, da so moje revolucionarne možnosti zgolj jezikovne, sedaj pa sem se tega naveličal.
Zato sem vsako noč odšel v mesto opremljen z nekaj litri vode, se napil in dolgo zadrževal v mehurju.
Potem sem si izbral mesto in oprezal. Ko ni bilo nikogar, sem si odpel zadrgo in opravil. To sem ponovil večkrat. Tako je na ulici ali v podhodu nastala ogromna luža. Ljudje so se zgražali. Pot je bila povsem zablokirana! Nekateri ljudje so bili zaradi jutranje medlosti zatopljeni v vožnjo in so s kolesom zabredli v mlako in se zbudili. Bilo je zabavno. Prvič sem onečedil podhod Ajdovščina, 4. januarja 2026, nekega mrzlega jutra. Naslednji napad sem ponovil po treh dneh, tokrat sem si izbral Čopovo ulico, na sredi klanca. Vse to sem ponavljal skoraj cel mesec, neutrudno, noč za nočjo. Tako sem onečedil veliko število ljubljanskih ulic.
Ali se mi to ni zdelo patološko? To so me spraševali mnogi moji prijatelji. Odgovoril sem jim:" Mogoče res. Ampak vse velike in dobre stvari so na začetku polne zla." Svoje je naredil tudi čas. Stari svet še ni umrl, novi pa se še ni rodil - nastopil je čas pošasti.
V javnosti sem zbudil gnus. Po malem pa sem se začeli zavedati, da imajo moja dejanja družbeno moč, saj so vsi govorili samo še o tem. Poezija ne zmore premakniti kolektivnega telesa, kot je rekel Izidor Barši, to že, ampak če je dobra, lahko sproži vsaj govorice. Nočno uriniranje po ulicah je bil nekakšen substitut dobre poezije. No, morda ne ravno ustrezen, a po drugi plati še preveč ustrezen, saj so si vsi umetniki že od nekdaj prizadevali ravno zato: da prebudijo ljudstvo k razmisleku o lastnem položaju.
Za urinske luže so izvedeli novinarji, ki so se razpisali v rumenem tisku. Estetsko uriniranje je nenadoma postalo družbeno pomembna tematika! V eni zimi mi je uspelo izvesti kulturno revolucijo! Nekateri so jo poimenovali kar »Urinska revolucija« ali »Rumena revolucija«
Zelo sem bil zadovoljen.
Vsi so govorili o neznancu, "ki urinira", o "Onečejevalcu, ki prebuja družbo iz otopelosti." Seveda pa so me mnogi zasovražili. Vendar ne vsi. Nekateri, in niso bili tako maloštevilni, so me dojemali kot junaka.
Postal sem torej pošast, ki igra človeka, postal sem nekaj, kar sem si že od nekdaj želel!
Dober umetnik ne razlikuje med svojo potencialnim in dejanskim, saj svojo silo vedno privede do skrajnih konsekvenc. Poleg tega zna iznajti svojo lastno anatomijo in svoje lastne sanje, s pomočjo katerih parazitira na življenju. Pravi, resnični umetnik , se igra s kockami, a to počne z železnimi rokami nujnosti, kajti on ni niti bog niti žival, ampak dinamit!
Toda stvari so se zapletle.
7. februarja 2026 (na predvečer Prešernovega praznika) sem dobil klic skrivnostnega klicatelja. Predstavil se je kot anonimna oseba in zanimalo ga je , če bi se priključil njihovi skupini ali njemu, tega nisem dobro razumel. Seveda ni želel razkriti vsega. Povedal mi je tudi, da kliče s kriptofona, tako da ga v nobenem primeru ni mogoče izslediti. Pravzaprav je bilo vse zelo megleno. Razumel sem zgolj vprašanje, ali želim sodelovati. Odklonil sem vsakršno dodelovanje, saj z neznanimi ljudmi ne sodelujem. Poleg tega mi ni bilo čisto jasno, v kaj bi me potegnili in kakšne načrte so imeli z mano. Skratka, rešil sem se nadležnega anonimneža.

En teden kasneje so se po državi začeli dogajati onečaščanja kulturnih spomenikov.

"Neznana skupina ljudi" ali " neznanec" (ni bilo jasno, ali pri tem sodeluje skupina ljudi ali je v vandaliziranje vključena ena sama oseba) je delala škodo na kulturnih spomenikih. Enkrat so se spravili na pročelje kakšnega podeželskega muzeja, spet drugič so povzročili škodo na javni stavbi.
Postajalo je čedalje huje.
Neznanci so februarja, marca in aprila leta 2026 večim kipom pobarvali glave in se na njih poscali. Prva žrtev je bil kip Josipa Jurčiča v Mariboru. Kmalu je podobna usoda doletela kip Edvarda Kocbeka, Ivana Cankarja , Valentina Vodnika, Primoža Trubarja in še mnogih drugih.
Postalo mi je jasno, da sem dobil posnemovalce.
Posnemovalci so se selili po državi in se brutalno izživljali nad kulturnimi spomeniki. Spravili so se celo na knjižnice in muzeje! V javnosti je krožilo več razlag: eni so domnevali, da Onečejevalec to počne zaradi žalosti, spet drugi, da gre za primordialno, barbarsko uživanje. Pojavila se je teorija o pobesnelih feministkah. Spet drugi so trdili, da so vandali bivši nogometni navijači ali ekstremni kulturniki, ki se grejo »socialni eksperiment«.
"Urinski barbari" , kot jih je poimenoval eden od časopisov, so se pojavili povsod, v Ljubljani in tudi na podeželju, kjer so vandalizirali cerkve, pokopališča, kapelice, umetniške inštalacije in spomenike.

/////Seznam nekaterih oskrunjenih in onečedenih stavb////////

/////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////
(Navedeni so zgolj nekateri primeri v časovnem obdobju med 1.1.2026 do 31.12.2026):

/kulturni spomeniki/

* Kip Ivana Cankarja na Rožniku (Onečeden s človeškim fecesom, najdene sledi urina, poškodovan. Verz pod kipom: TA NAROD JE IZGUBIL / NAPOTNICO ZA PSIHIATRA . Kip so v oskrunjenem stanju našli jutranji sprehajalci. Nekateri so vedeli povedati, da so spodaj na gozdni poti videli suhega in sključenega moškega, ki je na hrbtu tovoril nekaj težkega. Kasneje se je za njim izgubila vsaka sled. Datum: 13.marec.2026)
* Kip Edvarda Kocbeka v parku Tivoli (Onečeden z urinom. Edini očividec tega zločinskega dejanja je bil nek petleten fantič, ki je prestrašeno govoril o nenavadnem tujcu. Povedal je, da se je tujec z ogromnim nahrbtnikom sprehajal okrog kipa in v peščena tla risal nekakšne kroge, pri tem pa izgovarjal besede, kot da bi čaral. Otroka je bilo zelo strah, saj naj bi tujec imel na obrazu srhljive poteze. Datum: 16. marec.2026)
* Kip padlemu junaku v Gramozni jami na Žalah (Poškodovanje kipa. Nekdo je s kladivom razbijal po skulpturi, prijavo so podali okoliški sprehajalci zaradi nenavadnega hrupa. Datum: 1. april 2026)
* Kip padlemu borcu na Viču (Razmetano cvetje in sveče, sledi človeškega urina, popisanost s sprejem. Datum: 5. februar 2026)
* Spomenik padlim junakom na Sv. Urhu (onečeden, vandaliziran, najdene sledi urina in sperme, datum: ponoči iz 8. na 9. februar 2026)
* Kip Rudolfa Maistra v Radgonskih goricah (obraz pobarvan z rumeno barvo, vandalizirana okolica, neznosen smrad po človeškem fecesu. Datum: 10. februar 2026)
* Spomenik Josipa Jurčiča v Mariboru (Oskrunjen in pobarvan. En teden pred tem dogodkom so prebivalci ulice Jana Husa, v bližini kipa opazili prisotnost neznanca. Tam se je pojavljal vsak večer, skoraj 14 dni. Datum: 12. februar 2026)
* Kip Antona Aškerca pri Križankah (Oskrunjen, pomazan s človeškimi iztrebki. En teden pred vandaliziranjem kipa so gostje bližnjega bara v bližini kipa videli moškega, ki se je čudno premikal. Datum: 12 februar 2026)

*Prerezano platno na sliki Ravenski grad avtorja Avgusta Gnamuša, (Knjižnica Ravne na Koroškem, datum: 15 februar 2026. skupina neznancev z ogromnimi nahrbtniki, je v večernih urah vstopila v knjižnico in se napotila v prvo nadstropje knjižnice. Ker sta bili knjižničarki za izposojevalnim pultom nepozorni, so neznanci z nožem razrezali platno slike, onečedili wc-eje).

*Napol predrto platno na sliki Neznana pokrajina avtorja Sergeja Kapusa v Moderni galeriji (neznani storilec je v sliko vrgel kovinski del kladiva. Storilca še iščejo. Datum: 2.avgust.2026)

*Najdba polne plastične vreče v muzeju sodobnih umetnosti. (Ob zapiralnem času muzeja je varnostnik na obhodu v enem od razstavnih prostorov našel polno vrečo pasjih iztrebkov. Med iztrebki so našli nekaj evrskih bankovcev za pet in deset evrov in dve povsem novi leposlovni knjigi ter plastične rokavice. Datum: 13. april 2026)
*Smetnjak v Prirodoslovnem muzeju. (Na moškem wc-ju je snažilka zavonjala hud smrad. Izkazalo se je, da je nekdo v smetnjak odvrgel večje število kondomov, ki so bili napolnjeni s človeškim fecesom. Nekdo je na vrata wc-ja napisal : NE PIŠEM PESMI, JAZ ZGOLJ REPRODUCIRAM VSAKDANJA BARBARSTVA) (Datum: 18.april, 2026)

/cerkvene ustanove/

+ Cerkev sv. Mavricija v Šmarci pri Kamniku (Sledi krvi po stenah v zakristiji, grafiti, spodbujanje k vandalizmu v imenu umetnosti. Datum: 26.maj, 2026)

+Cerkev na Homcu pri Radomljah ( Sledi človeškega urina, grafit, ki spodbuja k nasilju. Datum: 26.maj, 2026 )

+Kapelica Sv. Urha v Zgornjih Palovčah (Neznanec je kip sv. Urha prekril s črno vrečo, v kateri sta bila prisotna človeški feces in urin. Razmetano cvetje na kraju. Datum: 29.maj, 2026)

+Cerkev na Suhi pri Škofji Loki (Grafit na asfaltu pred vhodom v cerkev, okrvavljene stene notranjega vhoda. Datum: 19. april, 2026)

+Cerkev Sv. Avguština na Ptuju, (Napis na fasadi: OD KODER PRIHAJAM, NI BILO MESTA ZAME, KAMOR SEM NAMENJEN, NI MESTA ZAME, ZATO NOČEM NOBENE JEBENE PIETETE. MESTO ANTIGONE NAJ OSTANE NEZASEDENO. Datum: 24.april, 2026)

+Cerkev sv. Ivane v Gorici ( Na kamnito vazo poveznjen smetnjak, ki so ga vandali ukradli iz bližnjega pokopališča. Sledi kompostnih ostankov, urina in človeškega blata. Datum: 22.maj 2026)

+Kapelica Sv. Uršule (Onečedena, razmetano cvetje in prevrnjena cvetlična vaza. Napis: SAMO KOMENTAR SEM, PREGNAN NA OBROBJE KONTEKSTA. Datum: 30. maj, 2026 )

+Pokopališče Zgornji Kašelj (Onečedenih nekaj grobov, napis na stebru: POZABILI BODO NA NAS, KAJNEDA? Datum: 31. maj, 2026)

+Pokopališče Rečica ob Savinji (Vandalizirana okolica, prevrnjeni smetnjaki, vonj po človeškem urinu.) Datum: manjka

+Pokopališče župnijske cerkve Podlipoglav (Vandalizirano. Datum: 31. maj, 2026)

/kavarne/
Bar Havana na Ravnah na Koroškem (Tla na moškem wc-ju onesnažena z urinom, napis: »NOČNI NOMADI SMO BILI, TVO-RILI SMO OZVEZDJE NA ZEMLJI«. Datum: 8. januar, 2026)
Bar Krimi na Vevčah ( Stene wc-ja popisane s človeškim blatom, spodbujanje sovraštva, vulgarizmi. Datum: 14. januar, 2026 )

/javne ustanove/

Mestni muzej (Človeški iztrebki na vhodu. Datum: 18. november, 2026)
Knjižnica Otona Župančiča (Notranjost moškega wc-ja pomazana s človeškim fecesom, fašistična gesla in vulgarizmi. Datum 16.april, 2026)

Knjižnica v Šiški, (Uničenih in raztrganih približno 20 knjig, popisane stene in pohištvo, sledi ugrizov na knjižnih platnicah. Datum: 9. december, 2026 )
Društvo slovenskih pisateljev (Onečedena fasada, napis: POBILI STE ZOFKO KVEDER, POBILI STE VIDO JERAJ, POPOLNOMA STE ZBRISALI PAVLINO PAJK IN LJUDMILO POLJANEC. Datum: 14.junij, 2026)

Zavod za gozdove (Z lakirno barvo pomazana vhodna vrata, razlitje barve po stopnicah pred vhodom, poškodovanje tabel z napisi javnih institucij. Datum: 11.junij, 2026 )

Knjižnica v Zalogu (Iztrebki na stranišču in zamašitev školjke na moškem wc-ju, uničene knjige v tuš kabini in na ženskem wc-ju. Datum: 19.december, 2026)
Knjižnica v Mostah ( Približno deset knjig onečedenih s človeškim fecesom. Datum: 23.december, 2026 )
Knjižnica Bežigrad (Približno trideset knjig onečedenih s fecesom, sledi sline in sperme na policah. Datum: od 17. do 22. decembra 2026)
Centralna tehnična knjižnica v Ljubljani. ( Uporabniki čitalnice so se začeli pritoževati glede smradu. Izkazalo se je , da je nekdo v lonce z rožami nalil večje količine človeškega urina. Datum: 23.december, 2026)
Knjižnica Fužine (Knjižničarke so v študijski sobi zaznale vonj po človeškem urinu. Izkazalo se je, da je nekdo od uporabnikov razlil človeški urin v vaze in cvetlična korita. Datum: 24.december, 2026)

////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////+

Sčasoma je postalo neznosno. Država je zdrsnila v kulturni kaos.

O vandalih so poročali iz Maribora, Celja, Velenja, iz Primorske. Lokalni prebivalci so se začeli organizirati. V obrambo spomenikov so vključili številne vaške skupnosti, gasilska društva, celo lovska so bila med njimi. Ekstremizem se je začel močno krepiti, še posebej na podeželju.

Ljudje so se pogreznili v paniko. Toda ker oblast ni hotela niti ni mogla nič storiti, razen da je obljubljala, da bo vandale prijela, so se v družbi začeli dogajati premiki.

Vse to je povzročilo pojav vaških straž. Prvič po drugi svetovni vojni!
16. maja 2026 je v Novi Gorici potekal prvi ustanovni sestanek in zbor Protilevičarske lige (PL), kar je kasneje vodilo v ustanovitev njihovega vojaške krila. Opravičevali so ga z varovanjem cerkva in spomenikov na Primorskem. Dva meseca kasneje so na Štajerskem bivši policisti in veterani vojne za Slovenijo ustanovili Združenje Štajerskih Vard za obrambo očetnjave (ZŠVOD), medtem ko so jeseni istega leta po dolenjskih vaseh nastali oddelki za Obrambo Domovine (OD). V njih so občasno sodelovali bivši policisti, upokojeni vojaki, lovci in prostovoljci iz strelskih društev.
Vandale so večkrat zalotili in jih ovadili.
Tudi mene so večkrat klicali na sodišče, vendar sodnim oblastem nisem znal pomagati. Nastopal sem kot priča. Toda priča česa? Resnica je, da sem bil tudi sam popolnoma nemočen. Dejstvo je, da tega , kar se je dogajalo, nisem hotel, saj se mi je gabilo. In seveda mi ničesar niso mogli dokazati, čeprav so si to vroče želeli.

Toda zagovarjati sem se moral pred komisijami. V njih so sedeli sami levičarji, kar je bilo pričakovano ali pa tudi ne. Ena izmed spraševalk je bila Asta Vrečko, ki mi je zabrusila, da sem sramota za levičarje in da se ji gravžam. Tudi Mesec me popljuval. Miha Kordiž je upiral pogled v tla. V komisiji je sedel tudi Miha Kovač. Deloval je zelo umirjeno. A vseeno je zame predlagal zaporno kazen in javno izključitev iz kulture do smrti. Bil sem glavna tema tudi na zboru levičarjev, kjer so potrdili, da sem za levico v Sloveniji napravil nepopravljivo škodo, ki se bo merila v desetletjih.
To je bilo res.
Bil je zelo občutljiv čas. Leta 2026 jeseni so potekale državnozborske volitve in levica je poskušala popraviti nastalo škodo. Zato so toliko bolj pritiskali name in me javno blatili. Izključili so me iz vseh društev, tudi tistih, v katere nisem bil vpisan. (Naknadno sem izvedel, da so me vpisali v Društvo pisateljev zgolj s tem namenom, da so me lahko iz njega izpisali). Vendar to ni pomagalo. Volivci so tistega leta močno podprli desnico, saj je v medijih nastal vtis, da so levičarji uničevalci kulture in umetnosti. SDS je dobil 35 % glasov, Nsi in Logarjeva stranka skupaj več kot 30 %. Ker Levica ni znala zaustaviti splošnega onečaščevanja kulturnih spomenikov, (čeprav jih ni sprožila in zakrivila), je na volitvah 2026 zbrala skromnih 4, 5 %.
In tako se je na oblast ( po moji zaslugi) zavihtel Janša.

Tako daleč je pripeljala moja kulturna evolucija! Vsaka revolucija rodi teror. Razumel sem, kako se je počutil Hegel, ko so jakobinci v bližini Orangerie postavili giljotine. Ni čudno, da so Tullierski vrtovi zakleti in da v njih straši!
Spomnim se tudi osebnega napada na ulici. Na pločniku Kolodvorske ulice me je ustavil novinar Možina in napadel. Večkrat mi je rekel , da sem revček, ki strahopetno podpira komunajzarje. Da se mu smilim in podobne reči.
Celo Miha Šalehar, (kot da je on tako čist in brez madeža v svoji preteklosti!) me je v eni izmed oddaj okrcal: »To pa je bilo malo preveč, Sergej. To se ne dela tako.« Pa sem imel zgolj umetniške motive!
In to še zdaleč ni bilo vse. Prepovedali so mi objavljanje kakršnih koli knjig, tekstov do leta 2035.
Svoj lonček je pristavil tudi Andrej Lokar. Kot strokovnjaka za kulturo so ga povabili k sodelovanju za Novo TV. Tako je nastala cela serija oddaj, kjer je sine ira et studio razčlenjeval moje zločine, ki v resnici sploh niso bili moji. Oddaja z naslovom Kultura pa taka je bila bum, predvsem med desničarskimi volivci. V tistem času so bili na dnu tudi moji starši in sorodniki. Nekaj mesecev si niso upali stopiti iz hiše.

Bil sem tudi "zvezda" Smetnjaka. Na moj račun je nastalo okrog 35 memov. Prehitel sem Kordiža, Manco G Renko, Evo Mahkovic in Janšo.

Izključili so me iz slavne pesniške trojke Paf-Božič-Harlamov. Vse je šlo samo še navzdol.
Mojim pesniškim kolegom sem pisal: »To, kar nas odlikuje, je v tem, da do samih sebe nimamo dogmatskega odnosa. Kar se kaže v tem, da nismo nikoli zahtevali od drugih , da nas fetišizirajo. To smo dokazovali v vsakem trenutku! Zaničevali smo lastne oboževalce, celo pljuvali smo po njih! Vedno smo se obračali proti lastnemu videzu in vedno smo si postavljali lastne protiugovore! To je bil način našega samoizpopolnjevanja.«
Urška Kramberger mi ni odgovorila na mejl, srečal sem jo na pločniku, a se je obrnila stran. Edit Paf se je sprehodila mimo mene, kot da sem zrak. Dijana Matković je gledala je skozme nekam v daljavo. Blaža Božiča sem videl v baru Jež, pomahal sem mu in zelo na hitro mi je pomahal nazaj in se takoj zatopil v svoj laptop. Moji kameradi so me preprosto izključili. Simon Smole me je izbrisal iz svojega profila. Silvija Žnidar mi je poslal sms, nekaj v smislu, da sem prestopil mejo. Kakšno mejo? Ali ni ni vse razpadlo? Ali ni bilo konec mojega socialnega življenja? Ali ni bilo to dovolj? Robert Kuret ni imel časa za pijačo, ker je moral neumorno delati. Gregor Podlogar je moral na pesniško konferenco v Šanghaj. Anže Okorn, Ana Lorger, Kaja Blazinšek, Martin Hergouth in Kaja Kraner so pozabili name.

Aleš Mendiževec me je v enem od svojih esejev označil za vulgarnega poeta, nevrednega branja.
Jernej Kaluža je napisal, da sem nekoč predstavljal razliko znotraj razlike, sedaj pa se je vse podrlo in nekako ne zna definirati moje prakse.
Uroš Zupan se je v eni izmed kolumn ponorčeval iz moje usode in napisal: »Sedaj ko smo raziskali tla pesniškega idealizma in občutili "koristnost" najstrožjih teorij, se je treba vprašati: Ali ni bolje vztrajati v postmodernizmu?«
Aleš Šteger je napisal, da nisem iz Ptuja in da nikoli nisem nastopal na Dnevih poezije in vina, saj naj bi šlo zatipkanino. Tudi trileten otrok, ki sem ga "napadel" iz odra in se je jokal med publiko, se me noče več spominjati! Pa je izpadlo tako intervenistično!
Peter Rak je napisal, da edino nalogo umetnosti vidim v produkciji najbolj odbitih nesmislov, hkrati pa se pritožujem nad lastno odtujenostjo. Dean Komel pa, da sem tipični primer, kako iz brezumja nastaja »umetnost«.
Celo pisci najbogokletnejše zbirke ever" *og si ga drka na na*" so se me odrekli. V skupnem pismu so napisali: »Vrag je odnesel šalo. Čas je, da stopimo skupaj in združimo moči proti temu zlu. Desnica je pokazala, česa je sposobna, na žalost nismo znali predvideti, kako daleč je pripravljena iti.«

V nekem trenutku – ali ni Prešeren pisal nekaj v smislu, da se vse spremeni v strup, kar…?, -sem postal desničar. A ne navaden desničar, desničar, ki ga je treba zbrisati iz obličja sveta!
Pojavili so se fiktivni zapisi o moji družini. V enem npr. so mojo babico povezovali s kolaboracijo na Štajerskem. Dobila naj bi se v nekem salonu s Hitlerjem (Slovita Hitlerjeva fotografija posneta v Mariboru leta 1941 (photoshop), na kateri pestuje trimesečno dojenčico -mojo mamo!) Avtorji te laži so poskušali pokazati na moj genealoški stik z absolutnim zlom.

Kakšne izmišljotine!

NA FDV-ju je nastalo več seminarskih in diplomskih nalog, v katerih so me povezovali s primeri ekstremističnih političnih gibanj. Označevali so me kot deliričnega desničarja, pesniškega radikalca in anarhista. V vse možne okvirčke so me stlačili, kot da bi bil kakšen jebeni Joker!

Zapisi o meni so se pojavili na psiholoških forumih. Kot otrok naj bi pojedel preveč sladkarij - se pravi, da sem bil posledica dietetične napake. Po drugi razlagi, naj bi se v mojem družinskem drevesu nekje daleč v preteklosti zgodila nekrofilija.

Bil sem genetska napaka, produkt slabe družbe, napaka v dieti, vse mogoče.

Ko je nek novinar Svetlano Makarovič vprašal, kakšno kazen bi mi dala, je odgovorila samo: »Šus v glavo!«

Nekateri so o meni pisali, da je vse posledica mojega bralnega izbora. Naj bi imel rad zgolj "temačne" avtorje, karkoli je to že pomenilo. Govorice o meni so prišle tudi iz oddelka za primerjalno književnost. Nastal je grenek očitek, da sem se celo življenje posmehoval razsvetljenskim s avtorjem, saj naj bi bili v mojih očeh preveč buržujski in naivni.

Doživel sem tri hišne preiskave. V eni so pri meni našli pištolo (ponaredek barete). Šlo je za rekvizit, ki sem ga uporabljal za uprizarjanje v dramskem krožku. Ampak to kriminalistov ni zanimalo. »Kopija orožja,« tako so se opravičevali kriminalisti, »je še zmeraj lahko del načrtovanega terorističnega dejanja.« Na sodišču sem moral dokazovati, da nisem imel nobenih zločinskih namenov, da nisem povezan z nobeno teroristično skupino itd. Vse to je nastalo zaradi najdbe knjige, na kateri je bilo na hrbtni platnici zabeleženo: Priročnik za diverzante. Seveda je šlo za Komeljevo knjigo Kako misliti partizansko umetnost? Vseeno je tožilec navedel kar nekaj mest, kjer so bili navedeni pozivi k nasilju. Na vsak način so mi skušali podtakniti organiziranje terorističnega napada ali pa vsaj revolucije.

Tožilec je bil zelo vztrajen. Spraševal me je celo, če poznam Valenčičeve knjige, v katerih so navodila za izdelavo bombe. Seveda se me je polotil smeh - česa bolj absurdnega nisem še slišal.
To je sprožilo še dodatno preiskavo mojega stanovanja. "Našli" so vse dele bombe. Našli so star telefon, ki bi služil kot sprožilec. Našli so aluminijast kemičnik, iz katerega bi lahko naredil detonator in v kleti so našli pollitrsko plastenko vodikovega peroksida, ki bi lahko služila kot eksploziv. Na zaslišanju je bil tudi bombni tehnik iz policije. Spraševal me je, če vem, da je mogoče eksploziv povezati s kuhinjskim timerjem, ali če je mogoče sprožiti detonator s pomočjo telefonskega klica. Seveda nisem nič vedel o tem, kar je bilo še bolj sumljivo. Zato mi je zastavil še več vprašanj, o katerih seveda nisem imel pojma.
Noro!
Vtaknili so se tudi v mojo pesem Margaret Thatcher, kraljica mojih sanj. Ne bi mogel verjeti. Tožilec me je označil za kritika neoliberalizma, a kritika, ki je prestopil meje vsakršnega okusa.
Šel je celo tako daleč, da je moje knjige o Deleuzu in Guattariju navedel kot dokaz za pripravljanje vojaške taktike. In za kakšno taktiko naj bi šlo? Skliceval se je na poročanje nekega novinarja, ki je leta 2002 raziskoval delovanje izraelskih obrambnih enot. D&G ( še posebej delo Tisoč platojev) naj bi s svojim konceptom prostora in organizacijskih metod popolnoma spremenila razumevanje uličnega bojevanja. Za kronski primer je navedel mesto Nablus na Zahodnem bregu Palestine. Vse to sem dobil pod nos in naj mi še kdo reče, da je sodna oblast nevtralna!
Prebral je tudi Mnogoboj mitologij, Hypomnemato in si ogledal nekaj mojih predavanj o noisu. Glede tega sva imela neformalni pogovor. Izhajal je iz teze, da mu je noise všeč, ker je to prva oblika antikapitalističnega upora. Vseeno pa je k temu dodal, da je bil grunge še bolj antikapitalističen, ker so glavni akterji na odru začeli razbijati kitare. Kar je bil precedens. »Dobro, tudi Hendricks je zažgal svojo kitaro, ampak tam je šlo bolj za šamanistični obred.« To je bil prijateljski del zasliševanja, edino, kar je bilo človeškega na tistem izpraševalcu.

Proti koncu leta 2026 sem napisal elektronsko pismo novinarjem Vesni Milek, Urošu Esihu in Sašu Puljareviću. Izbral sem jih po naključju. Včasih ti je všeč obraz nekoga ali dejstvo, da mu j e všeč knjiga, ki si jo tudi sam prebral in ti je bila ravno tako všeč. Nobenega odgovora. Pripravljal sem se na odhod iz Ljubljane. Nameraval sem iti v Novosibirsk, v širni svet plundre, ledu, snega, propadlega komunizma. Ne vem, kako je z drugimi pesniki, a moj pristop je bil vedno, lahko bi rekel, eksistencialen.

Poklical sem Kolarja in ga vprašal, kaj bi se dalo storiti. Rekel je: »Bom premislil.« Potem ni nič premislil. Pustil me je čakati ure in ure! Prasec. Vedel sem, da je slabič, a kaj takšnega vseeno nisem pričakoval od njega.
Nato je zazvonil telefon. Glas po telefonu, mislim, da je bil Kolarjev glas, je rekel, da se dobiva v baru v parku Zvezda. »Tam zraven Filharmonije.«
To, kar se je zgodilo potem, je nekaj najbolj čudnega, kar se mi je kdaj koli zgodilo v življenju. Sedel sem torej za mizo in čakal.
In potem se je stemnilo. Sredi dneva! kot bi na park padla nekakšna senca ali kaj. Pogledal sem na uro: 14:22. Kako je lahko tema ob tem času? Nemogoče. Pogledal sem na staro univerzo. Postalo me je strah. Malo sem se začel tresti, a vseeno sem ostal tam, ker se vsaj na zunaj ni zdelo, da je kaj narobe. Še kar pa mi ni bilo jasno, zakaj je postalo tako temno.
Kmalu so se mi približali koraki po pločniku, vendar osebe nisem videl, saj se je skrila za ogromen hladilnik, v katerem so imeli shranjene sladice. In potem je glas za hladilnikom rekel: »Dalmatinci so prašiči. To si dobro zapomni.« Ozrl sem se nazaj. Zdelo se mi je, da tisti glas nekomu odgovarja. Toda v resnici ni bilo videti, da bi tam zadaj stal še nekdo drug »Tudi Hrvati so prašiči, je nadaljeval glas, »vendar malo manjši prašiči kot Dalmatinci. Čeprav so v resnici enaki prašiči, vendar poskušajo delovati malo bolj uglajeno, in ker se znajo dobro pretvarjati jim to tudi uspe. In ker imajo seveda več pod palcem in so bolj razvajeni.« Postal sem bolj pozoren na skrivnostni glas. »O Italijanih lahko rečemo isto: prašiči, prašiči in še enkrat prašiči .«
Komaj se je dalo dihati. Nebo na robu parka se je še bolj omračilo in zasenčilo staro univerzitetno zgradbo, ki je bila že tako mračna, a v tistem trenutku mi je delovala kot temna vampirska graščina. Zajel sem zrak in poskušal piti kavo ali pa misliti na kaj drugega.
»Poljaki so videti kot mesarji, toda če jih pogledaš pobliže, boš videl, da imajo prašičje obraze in prašičje oblikovane lobanje. Enako velja za Ruse. Zdi se, da so sestradani klavci, v resnici pa so shujšani prašičjeglavci, prašičja rasa, ki bi brez pomislekov obžrla bukovo drevo ali bog ne daj kakšnega otroka. Znano je , da so v Rusiji svinje pitali z dojenčki. Prašiči, ki prašiče pitajo s prašičjo zalego.«
»Kaj pa Srbi?« Se je vprašal glas.
Kaj se je dogajalo? sem se spraševal. Od kod prihaja ta glas?
»Počakaj, ti bo razložil." Je nadaljeval glas. »Srbi so enaki kot Rusi, le da so večji po postavi. Prašičje poteze, prašičje govorjenje in kruljenje, kot to radi pokažejo v svojih filmih. Si kdaj videl rojevati srbsko žensko? Ali albansko? Kriči kot svinja, ki jo natikajo na žar. To je velikokrat prikazano v filmih, če še nisi vedel.«

Postajalo je nevzdržno.

Toda glas je nadaljeval:

»Naša država je čista. Ampak ne obstaja več. Jo vidiš? Jaz se trudim, na vso moč se trudim, a je ne vidim.« Tako je govoril glas. In glas je bil izrazito rjave barve, bolj rjav ne bi mogel biti. (Kako ima lahko glas barvo mi še zdaj ni jasno. Šele kasneje sem dojel, zakaj rjava barva.)
Morda se mi blede, sem pomislil. In kmalu zatem: zagotovo se mi blede.

»Včasih imam sanje«, je rekel rjavi glas, ki je zdaj drhtel od čustvenosti. »Imam sanje, da hodim po Ljubljani , a se mi zdi, da ni Ljubljana, ker ne prepoznam ulic. Ulice so mrtve in po njih zavija veter.«

Zravnal sem se in začel hoditi proti Prešernovem spomeniku. Vsega sem imel dovolj in nisem mogel več prenašati tistega sovraštva. Obračalo se mi je v želodcu! Skoraj sem kozlal od tistega gostega, rjavega glasu!

Toda tla so se mi nenehno spodmikala, kot bi stal na ladijskem podu. Zato sem se spustil na roke, nekaj časa počival na pločniku, se dvignil in nadaljeval s hojo, pa spet sedel. Zdelo se mi je, da me bo Prešeren odrešil. (kako te lahko kip odreši? Vem, čudno.) Počasi je šlo. Premikal sem se milimeter za milimetrom. Neka dva človeka sta me prehitela in bila sta neznansko visoko nad mano, da sta bila videti kot velikana, jaz pa sem bil palček čisto spodaj pod njima! V daljavi se je izgubljal Prešernov kip, zelo zelo daleč. Nekako sem vedel, da mi ne bo nikoli uspelo priti do njegovega vznožja (metaforika, maybe?) in zadnje, česar se spomnim, je bil neznani obraz nad mano.

Vprašal je: »Gospod, ali rabite zdravnika?«

Mislim, da sem ležal na tleh, a ne morem z gotovostjo trditi, morda sem s stegni slonel na kakšni poševni ploskvi. Nato se ne spomnim ničesar več.

Tega, kar se je dogajalo kasneje, ne nameravam opisovati, ker je klišejsko. Pa tudi spominjati se nočem. Nihče se noče spominjati psihotičnih epizod. Takšne stvari razlagamo samo v najslabših momentih našega življenja in na to v resnici ne bi smeli biti ponosni. Še zdaj mislim tako. Nihče ne bi smel komercializirati lastne travme - to je neokusno.

Spodoben človek tega ne počne,
spodoben človek tega niti ne poskuša početi.

Popolnoma so me uničili. A ne samo navzven, tudi na znotraj. Na koncu sem še sam verjel, da sem slab človek, nevreden zemlje, na kateri stojim. Najbolj od vseh me je prizadela izjava Andreja Lokarja na družbenih omrežjih: »Tamau Harlamov je katastrofa za poezijo.« To me je dotolklo bolj, kot si mislite in prizadelo bolj, kot si znate predstavljati.

Poklical sem A.G. in rekla je, da se noče družiti z mano, ker se boji, da ne bo dobila pesniške nagrade.
Poklical sem M.S. in izrazil je nemir, da bi naju videli skupaj na kakšni pijači, saj je bil v postopku za pesniško nagrado.
Poklical sem M.R. in tudi on se je bal, da ne bi dobil pesniške nagrade, če bi kdo zvedel, da se druži z mano.
Poklical sem D.K. in streslo ga je, samo če je pomislil, da ne bo dobil pesniške nagrade.
Poklical sem A.Č. in zbal se je, da ne bo mogel sedeti v žiriji za pesniško nagrado.
Poklical sem H.R. in rekla je, da mora tisti dan nujno pomagati mami pri cvrtju krofov, a v resnici sem vedel, da jo je strah zaradi pesniške nagrade.
Poklical sem S.J. in rekla je, da si ne želi zunanjih časti, da pa to od nje pričakuje družina, zato se najraje ne bi odpovedala pesniški nagradi.
Poklical sem Z.T. in razkrila mi je, da imajo moje pesmi preveč netilnega potenciala, zato se raje ne bi dobila z mano, saj bi se s tem odpovedala pesniški nagradi.
Telefoniral sem tudi Z.G. in K.L. in še M.K. in vsi so odrekli druženju z mano, ker so vedeli, da na ta način nimajo možnosti dobiti pesniške nagrade.

Jebene pesniške nagrade!

Nobenega sočutja ni bilo več do mene, obstajalo je zgolj sočutje do zunanje potrditve. Vidite, generacija ni izdala samo mene, ampak tudi samo sebe! Čudovita meglena generacija iz leta 2016! Čudovita literarna generacija, o kateri se pišejo legende in miti in kaj vem, kaj še vse!

Seveda vsi želijo priti nekam. Kdo pa noče prilesti nekam gor? Ampak obstajajo različni načini, kako priplezamo nekam.

A to še ni bilo vse.

Tragično je končalo tudi moje bivše dekle. Ni prenesla pritiskov povezanih mano. Povsod je bila tarča. »Povsod sem tarča« je napisala. »Povsod me zasmehujejo.« Dva dni kasneje po tem zapisu, 25. novembra 2026, je odšla na pijačo v 13. nadstropje neke stolpnice v centru, naročila čaj , ga spila in stopila na teraso. Potem je splezala preko ograje…
Po štirih sekundah padanja je priletela na rob knjižničnega balkona, kjer jo je pretrgalo napol. Njen trup je odbilo navzven proti ploščadi in pristal je na kolesarskih rešetkah pred Državno tehnično knjižnico. Silovito je počilo.

Ostal sem torej sam.

Edino, kar imam sedaj, so moji prijatelji, s katerimi ustvarjamo in igramo dramske scene. Moj najljubši lik doslej je bil kot že rečeno Anatolij Lunačarski. Dobivamo se na Metelkovi. Nazadnje smo uprizorili dramsko improvizacijo "Stavka Belgijskih rudarjev" po spominih Alaina Badiuoja.
Še zmeraj mislim, da je ključno dejanje proletarske umetnosti ustvariti praznino. Seveda se mora proletarec ukvarjati z infrastrukturo in premagovanjem lakote, a na koncu mora odpirati prostor za neobstoječe.
Kot je to predpostavil Branko Žličar v romanu Prazni prostori.
Prav tako še zmeraj mislim, da smo proletarski umetniki odgovorni za revolucijo. Spomnimo se Leninovih besed iz leta 2017: »Odpovedati se stališču, da je treba gledati na vstajo kot umetnost, pomeni izdati marksizem in revolucijo.«
Zato v našem krožku še zmeraj beremo Kajuha, prirejamo razstave Iveta Šubica, Franca Miheliča, Nikolaja Pirnata. Izdelali smo tudi repliko plakata, na katerem je predstavljen letalski boj Lote Pavlovne z nemškimi lovci.
.
In prav tako čutim, da je biti (proletarski) umetnik nekaj izjemnega - toda v prav nasprotnem smislu, kot to predstavlja kult umetnika v romantični tradiciji.
Ali kot bi rekel Boško iz Črnuč (edini Sintalov varnostnik z zlatim Cankarjevim priznanjem), ki je zakoniti dedič Neila Gaimana, Ursule Le Guin, Ballarda, Terrya Pratchetta in ljudskih vstaj iz leta 2012 (skoraj podobno kot Mark Fisher v enem izmed blogov z naslovom Kaj če bi bil protest in bi vsi prišli? 4.julij, 2005, k-punk):

»Ne mi pa govort, da če bi na Trg republike pršlo 30 000 folka z resnimi nameni, da bi kdo to ustavu. Ni šans. Parlament bi zgoru stoprocentno, še tisti večer, in ni policajev, ki bi to ustavl, tut vojska verjetn ne, razen če bi na vrh strehe od parlamenta našvasal nekaj strojnic in bi streljal po folku, pol mogoče, ampak to bi bil že vojaški udar, kar pa dvomim, da se pri nas loh zgodi.«

KAJ TOREJ ČAKAMO, TOVARIŠI?