Pisati v kri

O Švedski se v zadnjem času veliko govori v kontekstu nepravilne ali pravilne odločitve o zajezitvi epidemije. Opazovalci poudarjajo švedsko nenavadnost in samozavest v tej nenavadnosti, odmik od ustaljenih ali, bolje rečeno, širše uporabljenih praks, ter neverjetno treznost v težkih situacija. Vse to naj bi sicer držalo za Švede skozi celotno svojo zgodovino. V liniji teh lastnosti se giblje tudi roman Beckomberga. Oda moji družini švedske pisateljice Sare Stridsberg. Poleg že omenjenih lastnosti je Stridsberg v svoja dela vpletla neobičajni način prepletanja dejstev in fikcije, na primer v romanu Fakulteta sanj, v katerem kot protagonistka nastopa Valerie Solanas, avtorica SCUM Manifesta in atentatorka Andyja Warhola. Njeno pričevanje v romanu ne bi moglo biti dlje od resničnih dejstev, pa vendar s tem, ko Valerie lahko spregovori, zbuja vprašanje, ali ji je bila ta možnost dana na sojenju in ali bi se v zgodovini zapisala drugače, če bi poznali njeno zgodbo. 

Podobno tudi v romanu Beckomberga. Oda moji družini spregovorijo liki, ki jim v literaturi sicer ni dan prostor izrekanja. To so bolniki znotraj Beckomberge, psihiatrične bolnišnice na obrobju Stockholma. Zunanjo zgradbo romana tvori prezenca zemljišča s stavbami psihiatrične bolnišnice Beckomberga. Ideja in prvi načrti zanjo segajo v pozna dvajseta leta dvajsetega stoletja, desetletje kasneje pa so že sprejeli prve paciente. Sredi dvajsetega stoletja je bila z dva tisoč pacienti ena izmed največjih psihiatričnih bolnišnic v Evropi. V sredini devetdesetih so bolnišnico zaprli, od takrat pa se oblast trudi, da bi kompleks spremenila v stanovanjsko naselje, s čimer pa se mnogi, tudi bivši pacienti, ne strinjajo. Vse to gradi tudi časovni okvir zgodb in likov romana Beckomberga. 

Liki v romanu nastajajo in izginjajo v nič, njihovo vsakokratno pojavljanje je vezano predvsem na samo stavbo. Zaradi naslova bi lahko sklepali, da gre za dejansko kronologijo družine, ki je povezana s Beckombergo, toda temu ni tako. Kronologije namreč ni, popisani dogodki so nekronološko razporejeni znotraj sicer datiranih poglavij. Pokrit je tako čas od same ustanovitve Beckomberge do njenega zaprtja oziroma desetletja po zaprtju. V ospredju teh časovnih potovanj je vseskozi Jackie, hčerka Jimmija, enega izmed zadnjih pacientov Beckomberge. Dobršen del vračanj v preteklost je pravzaprav del Jackiejinih spominov na obiskovanje očeta v bolnišnici in dojemanje njegovega stanja - najprej kot otrok, potem kot najstnica in nazadnje kot odrasla ženska, ki mu pomaga oziroma ga ne ovira pri samomoru. 

Ker se liki uvajajo bolj kot sanjske podobe in ne kot fizične osebe, se pojavlja občutek epizodičnosti, podoben tistemu, ki ga slovenski bralci poznamo iz poznejših Cankarjevih črtic. Tudi zato, ker je v besedilu veliko poudarka na sami atmosferi, ne toliko na dogajanju, ki je večino časa precej predvidljivo. Prav zaradi tega se pojavlja občutek, da nimamo zares opravka s kronologijo, ampak z nečim veliko bolj intimnim, za kar bi lahko uporabili tudi izraz skrivna zgodovina. 

Motiv samomora je osrednji motiv v romanu in se vseskozi povezuje z drugimi, manj obsegajočimi motivi. Med produktivnejšimi povezavami se ponuja dinamika družinskih odnosov. Nikoli ni razjasnjeno, kaj točno je botrovalo Jimmijevi hospitalizaciji, toda njegov odhod je tako pri Jackie kot tudi pri njegovi ženi pustil veliko praznino. Prek njunih likov sta predstavljena dva diametralna pristopa do kriznih dogodkov: Jackijina mama se zateče k begu, bolnišnico nerada obiskuje, na koncu stežka biva tudi v samem Stockholmu. Jackie na drugi strani praktično postane del Jimmijeve bolnišnične »klape«, kot štirinajstletnica se celo zaplete z enim izmed stanovalcev. 

Pričakovati bi bilo, da bi bil vsaj eden izmed načinov za spopadanje z izgubo ali nemočjo pri pomoči bližnjemu produktiven, a besedilo pokaže, da enoznačne poti, ki bi bila po možnosti prava, ni. Obenem zopet postavi vprašanje smisla hospitalizacije, podobno kot ga je v prejšnjem stoletju postavljal Foucault in pri nas v zadnjem času dokumentarni film Muzej norosti režiserja Amirja Muratovića. Bolj kot prek Jimmija, za katerega lahko domnevamo, da je Beckombergo zapustil po predpisani dobi, je to predstavljeno prek zadnjega pacienta Olofa. Kot ta ob svojih različnih pojavitvah večkrat poudari: Beckomberga je njegova družina, vse, kar ima, kam naj gre, če je bil celo življenje tam? Kam vse so ti bolniki šli, ne vemo, toda uvod romana ga pokaže nekaj dni po odpustu z razčesnjeno glavo pod radijskim stolpom.

Namen romana ni vlivanje poguma, vzbujanje upanja ali empatije do hospitaliziranih znotraj psihiatričnih ustanov, tudi ni vzbujanje nostalgije - dobri, stari časi za bivše oziroma trenutno hospitalizirane niso nikoli obstajali. Roman vzpostavlja veliko bolj provokativno vprašanje za našo dobo, in sicer, kako smo z njimi sposobni sobivati, če sploh smo. Bizarnejši dogodek v romanu in njegova ponavljanja so zabave glavnega zdravnika psihiatra v Beckombergi, ki vsak vikend pridne paciente pelje na zabave v mesto: kaj je ta pridnost, kako se jo izmeri, kako se jo vidi? Takrat jim dovoli tudi uživanje alkohola, dovoli jim biti to, kar so ali želijo biti izven življenja v Beckombergi. Obenem pa roman vprašuje, kako daleč sega človeški spomin. Beckomberga je recimo v procesu prenove v stanovanjski kompleks in to še v času, ko so njeni bivši zaposleni in stanovalci še živi. 

Na obe vprašanji - o relativnosti družbenega spomina in sposobnosti sobivanja in sprejemanja drugačnih od nas - roman ne želi dajati odgovora, ker bi ta ne glede na vsebino hitro postal pretirano moralističen in posegel na področje, ki literaturi ni lastno. Branje romana in pisanje recenzije o njem sta slučajno sovpadla z obdobjem, ko si vsi delimo izkušnjo zaprtosti oziroma nesvobodnega premikanja. Travme, ki jih to prinaša, so tako lahko naša vstopna točka v roman, a ne samo zato, ker sedaj lahko vsi sočustvujemo s prisilno hospitaliziranimi. Koncept svobode namreč že dolgo časa ni bil tako pod vprašajem, kot je v zadnjih dnevih.