Problemi z razsvetljavo

Za današnje kosilo smo šli molji, kamor gremo radi: na luč. Privoščili smo si Rimbaudove Iluminacije, kot so izšle lani pri ŠKUCU. Dvojna luč za ceno ene: poleg Iluminacij so v knjigi izšle še Razsvetlitve, nekakšna fragmentarna poetična spremna beseda slovenskega psihoanalitika Matjaža Lunačka. Kot knjižnim moljem se nam je zdela kupčija še zlasti obetavna: knjiga, ki Iluminira in Razsvetljuje. Žal pa se je izkazalo, da nam poobedek ni teknil toliko, kot nam je glavna jed.

Kanonični Arthur Rimbaud ni nič kriv, da je jed slabo obležala v želodcu. Francoski simbolistični pesnik pač ostaja tak, kakršnega poznamo. S tem nikakor ne mislimo, da ne bi bilo kanona smiselno prevpraševati. Recimo preprosto, da v tej oddaji njegovemu renomeju ne oporekamo niti mu ne nameravamo oporekati kje drugje. Tudi nas je že zdavnaj kupil ta enfant terrible francoskega fin-de-siècla, s svojo persono ter s simboliko in uporniškim duhom nabito poezijo. Pustimo torej Rimbauda na miru in se posvetimo dvema vprašanjema, ki sta se nam porodili med branjem pričujoče izdaje.

Prvo vprašanje je vezano na smiselnost ponovnega izdajanja kanonskih del. Ta menda ponovno izidejo zato, da vzpostavijo stik s sodobnim bralstvom. To pa najbrž predpostavlja, da bo delo osvetljeno z nekega novega vidika. Dostikrat to pomeni, da bo prevod dela svež - bolj točen ali pa jezikovno posodobljen, in tako zanimivejši. Morda bo pa delo prikazano v čisto novi luči skozi spremno besedo, ki bo sporočala neka nova dognanja, odstirala nove zorne kote. 

Čeprav si upamo Rimbauda imenovati za kanonskega avtorja, si ne bi upali trditi, da so v našem prostoru Iluminacije blazno prebirana zbirka. Pri nas pred tem še niso izšle samostojno, so pa pred skoraj štiridesetimi leti v celoti izšle v izbranem delu Pijani čoln. Prevajalec je bil tudi takrat Brane Mozetič. Čeprav je bil tudi urednik tokratne izdaje, se očitno ni poglobil v prevod, ki je nastal že pred skoraj pol stoletja. Ko izdaji primerjamo, je namreč jasno, da so prevodi pesmi ostali nespremenjeni. 

Ne trdimo nujno, da so ti prevodi slabi, ampak nikakor niso neoporečni. Za poezijo, zlasti za pesmi simbolistične narave, pač velja, da je zaradi bogate simbolike in metaforike njihov interpretativni potencial toliko večji. Prevajalka ima skrajno pomembno in zahtevno nalogo: čim natančneje zajeti ves spekter pomenov, ki jih ponuja besedilo v izvirniku. Če ena sama besedica lahko v izvirnem jeziku pomeni široko paleto stvari in je ne prevedemo ustrezno, našim bralkam zamejimo možnosti interpretacij in razumevanja. 

Ponazorimo s primerom. V pesmi Razprodaja se Mozetičev prevod glasi: Razprodaja nepregledanih diamantov! V francoščini je verz dvoumen, angleški prevod, dostopen na spletu, pa se glasi: Uncontrolled sale of diamonds! Kaj je torej nekontrolirano: diamanti ali razprodaja? So naprodaj nepregledani diamanti ali gre za nenadzorovano razprodajo diamantov? Z našega stališča avtor zagovarja nenadzorovano razprodajo!, kar je v duhu celotne pesmi. Lahko, da se izpostavljeni primer komu zdi kot finesa. A se je morda, ko v prevodu mrgoli takšnih zagat, smiselno vprašati, ali ne bi bilo bolje vsega skupaj malo premisliti. Tako, u izi. Ko imaš ravno štirideset let časa.

Prav zaradi ogromne odgovornosti, ki jo ima prevajalka do besedila, je izpuščanje prevoda iz rok skrajno strašljiva zadeva. Vsakdo, ki se je kdaj že ukvarjal s prevodom, to zelo dobro ve. Preseneča nas torej, da se je prevajalec, čeprav je imel toliko dragocene časovne distance, odločil pesmi izdati v prav isti obliki. Opomnimo še enkrat, da je bil tokrat prevajalec na uredniški poziciji, kar naj bi še posebej terjalo pozornost in odgovornost do izdanega dela. 

Ko že govorimo o odgovornosti, pa preidimo k drugi točki: problemu spremne besede. Kot smo že poudarili, je namen ponovnega izida dela bojda tudi to, da ga prikažemo v sveži luči. To je bil verjetno tudi namen avtorja spremne besede, če ji lahko tako rečemo; nekakšnega aneksa h knjigi. Naslov tega prispevka, Razsvetlitve, je naveden na platnici enakovredno z naslovom Iluminacij, ime avtorja Matjaža Lunačka pa oblikovano prav tako kot ime simbolističnega velikaša. Iz tega gre sklepati, da sta avtorja tu v dialogu oziroma da ga poskuša Lunaček z avtorjem vzpostaviti. Vendar se ta naveza ne zdi kot most med sodobnimi bralkami in Rimbaudom, pač pa vzpostavitev povezave z Lunačkovim interpretacijskim aparatom. Ambiciozno poimenovane Razsvetlitve tako ponujajo zelo specifičen zorni kot, ki pa je čisto doživljajski in tako nerelevanten za bralko.

Kot pravi avtor dodatka sam, je Rimbaudove svetlobne lističe vrtoglavo pomešal z lastnimi mislimi. To ni prvi tak poskus: Lunaček se je tega podviga lotil že v knjigi Rimbaud za vedno. Knjiga je pred dvema letoma izšla takisto pri ŠKUC-u. V želji odstopanja od ustaljenih praks pisanja o pesniku Lunaček v nekakšnem polpoetičnem slogu paberkuje svoje bralne vtise. Kot rečeno, pa so to zelo doživljajski vtisi, ki ne povedo prav dosti o Rimbaudu. So naključne povezave z nepovezanimi pojmi, kot so angeli Fra Angelica in primerjave s Prešernom, nametane sproti in brez kakršnekoli smiselne argumentacije. 

O Rimbaudu je bilo veliko napisanega. Prav to - beremo med vrsticami - je povod za iskanje nekega novega pristopa. A se je pri tovrstnih pristopih treba zavedati bralke in se vprašati, ali je nesistematično nizanje svojih misli in interpretacij res nekaj, kar bi jo utegnilo zanimati. Lunaček si v svojem besedilu dovoli veliko vprašalnih povedi, zato si pustimo tudi mi izstreliti eno: Kaj nam prinesejo nekontekstualizirane asociacije in v prazno izstreljena vprašanja? 

Če po prebiranju Iluminacij molj ostane lačen, naj po razsvetljavi raje poseže v spremni besedi k Pijanemu čolnu. Že prej omenjena izbrana dela so izšla pri Mladinski knjigi leta '84. Izbral, prevedel in spremno besedo je napisal Brane Mozetič. Čeprav je bilo v naši oddaji veliko govora o možnih izboljšavah prevoda, Mozetiču priznajmo, da je v Pijanem čolnu spremna beseda izčrpna in poglobljena. Že tu se je sicer Mozetič spraševal o smislu spremnih besed. Motila ga je racionalna narava besedila, ki spremlja umetniško delo, ki je čutno, estetsko, etično zaznamovano. In vendar nam tovrstno, s kontekstom bogato besedilo pesnika nedvomno približa bolj kot Lunačkovo vzhičeno pesnjenje. Ker pravzaprav ne bo nič dodalo k naši interpretaciji, ki si jo kot bralke ustvarimo neposredno prek stika z umetnino. Tako nekako; ustvarjanje prepustimo umetnikom, kontekstualiziranje strokovnjakom, interpretacija pa naj bo čisto in samo naša. 

Pri obeh vprašanjih, tako pri vprašanju prevoda kot pri vprašanju spremne besede, bi se lahko večno zapletali okoli dejstva, da nihče ne bo točno vedel, kaj je pesnik zares mislil. Vendar je štos ravno v tem, da je treba to stalno preizpraševati. Zato so pomembni vedno novi prevodi, zato je pomembno v spremni besedi vzpostavljati dialog z bralci. Prek novih dognanj, umestne kontekstualizacije in vedno znova premišljenega jezika. 

Žarnico je menjala Nastja. 

Risba Tower Bridge II'  je delo Oskarja Kokoschke.