Revolucija po črnsko

Pišejo se burna šestdeseta leta 20. stoletja. Po ameriških medijih in domovih ponosno odzvanjajo govori Martina Luthra Kinga, ki črnski populaciji vlivajo upe po celoviti emancipaciji. Gibanje za državljanske pravice dosega uspehe na področju boja proti diskriminaciji, segregaciji in manku volilne pravice za rasne manjšine. Pod vplivom maoistične kulturne revolucije in mednarodnih nemirov zaradi očitkov reformizma se to razdeli v razne oblike bolj radikalnih skupin. Stranka Črnih panterjev poleg zasledovanja socialističnih ciljev poziva k revolucionarnemu nasilju, katerega nosilec postane figura borca onkraj rasnih in razrednih omejitev.

Najnovejši roman Colsona Whiteheada The Nickel Boys, izdan lani pri založbi Doubleday, se zoperstavlja dominantnemu prepričanju o miroljubnosti afroameriškega boja proti ameriškemu apartheidu. Whitehead je znan po naboru romanov in kratkih zgodb, ki med drugim tematizirajo hazarderstvo in osebnostno dozorevanje; so družbeno satirične in bistro preoblikujejo postapokaliptične, zombijske fikcije. Njegova dela so bila tudi večkrat nagrajena. Z The Nickle Boys se poslavlja od eklekticizma, ki prostodušno spaja fantazijske in realistične elemente. “Brutalni realizem” v romanu se loči od špekulativnega, nadrealističnega tona predhodnega The Underground Rail ali Apex Hides the Hurt, kjer oris alternativnih zgodovinskih scenarijev sledi avtorjevim osebnim potopisom.

Whitehead zgodbo The Nickel Boys povzame po dejanskem dogajanju na zloglasni floridski šoli Arthurja G. Dozierja za fante. Od 1900 do 1973 naj bi zaradi vsesplošnega nasilja na šoli umrlo okoli 100 dečkov, katerih trupla so odkrili šele leta 2011. Preživeli so že pred tem poročali o aktih spolnega zlorabljanja in mučenja. V knjigi šola Dozier nastopi v izmišljeni podobi akademije Nickel, ki pod fasado ugleda na videz ne prikriva ničesar. Davkoplačevalcem, staršem mladoletnih prestopnikov in ameriškemu ljudstvu na splošno se institucija prikazuje kot to, kar naj bi dejansko tudi bila: šola, kjer se bo na kriva pota zašle fante naučilo normalnega obnašanja.

Vtis strogosti, a hkrati poštenosti in pravičnosti sprva dobi tudi protagonist zgodbe Elwood. Obiskuje srednjo šolo Lincoln, kjer briljira na vseh učnih področjih. Priljubi se učitelju zgodovine gospodu Hillu, ki mu zagotovi mesto na prestižnem kolidžu Melvina Griggsa. Na dan odhoda se do kolidža odloči štopati, vendar ga na njegovo nesrečo pobere voznik ukradenega avtomobila. Ko ju ujame policija, je obtožen sostorilstva pri kraji in poslan v poboljševalnico. Tu spozna pesimističnega in ciničnega Turnerja, ki so ga starši zapustili v ranih letih otroštva. Pripoved gradi na filozofskem in psihološkem dualizmu obeh protagonistov. Turnerjevo skeptično držo do ameriškega gibanja za državljanske pravice postavlja nasproti navdušenosti, ki jo Elwood izkazuje nad kultom osebnosti Marthina Luthra Kinga in Malcolma X-a. Na splošno Elwoodov intelektualizem in idealizem ne naletita na pretiran odziv, saj se izkaže, da nista vrednoti za osebnostno rast.

Whiteheadov mojstrski smisel za pisanje je v tem, da kljub preprostemu načinu pripovedovanja ne ostane pri popisu vsakdanjih svetov proletarizirane afroameriške mladine 1960. let. Zanimanje ga ponese onkraj pragmatičnega vprašanja o njenem čutu za preživetje. Osebnim nazorom Turnerja in Elwooda pridruži oris imperializma. Slogan akademije cinično promovira enake možnosti skozi trdo delo in ubogljivost. Dogma šole le stežka prikriva delovanje sodobnih potilnic, ki se okoriščajo na sadovih otroškega dela, posebej črnskega. Pa gre v The Nickel Boys za zgolj še eno kritiko kapitalizma?

Romanu bi lahko očitali, da moralistično napihuje zgodbo o pobitih dečkih na dejansko obstoječi šoli Dozier. Kaj drugega so počeli intelektualci tipa Solženicin, Glucksmann in Lyotard, ki so se oprli na podobo gulaga ter Auschwitza, potem pa nam v obraz navrgli slogan “Velike ideje - nikoli več!”? Črni panterji in druga črnska gibanja so se pri svojih politikah oprli na grajenje antikapitalističnih zavezništev, vendar hegemonsko zgodovinopisje še danes prikriva, kako je črnski aktivizem v 60. pogostokrat zavzel internacionalistično držo. Bistvo njegove ideologije reducira na izolirane zahteve po človekovih pravicah in v najslabših primerih moralizira o pretirano konfliktnem značaju “Black Power” gibanj.

Whiteheadov specifični način pisanja kar kliče po temu, da si ga razložimo na več načinov. Če sam k realnosti pristopa skozi pestro paleto literarnih žanrov in protagonističnih glasov, to počenja iz utemeljenih razlogov. Zato ni naključje, da je The Nickel Boys še kako politično obarvana stvaritev. Že subjektivni dualizem Turnerja in Elwooda je prikrojen nietzschejanski razliki med vrednotami aktivnega ter pasivnega nihilizma. Predstavlja dve plati ene in iste epistemološke drže, saj avtorja zanima kontekst o nastanku sodobnih političnih in družbenih praks. So produkt rasnih ali razrednih razlik? Je mogoče, da nič od tega? Čeprav zahaja v vode fiktivnega realizma, roman nikakor ni plod čiste domišljije. Je predvsem poskus opisa družbenega stanja v 21. stoletju, v katerem se vedno znova vračamo k nejasnosti pomena emancipacije.

Whitehead pri opisu bojev fantov iz Nickla dopušča določeno mero idealizma. Brezizhodni položaj, v katerem sta se znašla Elwood in Turner, prečijo redka občutja obupane solidarnosti z afroameriškimi tovariši vseh starosti. Avtor poskrbi, da se kljub minljivosti spomini na krhka zavezništva ohranijo. Ko pa se vrača k ideološkim koreninam največjih črnskih gibanj 20. stoletja, se porogljivo obdrgne ob njihov pacifizem in naivni utopizem. Kritizira njihov bojda nedolžen značaj, ki še danes pihlja na prepričanja malikovalcev človekovih pravic. Pesimistični voluntarizem romana si za zgled ne jemlje klišejskega sklicevanja na zapuščino kakšnega Martina Luthra Kinga. Prej se ravna po militantnih  in univerzalno veljavnih besedah Hueya Newtona, ustanovitelja stranke Črnih panterjev : “Revolucionarjeva prva lekcija je spoznati, da je pogubljen človek. Če tega ni dojel, ni dojel bistvenega smisla svojega življenja.”

Črnsko revolucijo je razbiral vajenec Matej.