Robert I. Sutton: Ni prostora za prasce

Pa ne še ena knjiga, za katero se nazadnje izkaže, da bi morala soditi v oddelek za samopomoč. Pa tak' hecen naslov ima! Ni prostora za prasce. No, pa saj Robertu I. Suttonu smisla za humor vseeno ne manjka. Dobro, zdržali bomo do konca, da vidimo, kaj nam ima ponuditi ta ekonomistični priročnik, za kar se je nazadnje izkazalo, da je.

Etimologija tukaj uporabljene besede prasec sega nekaj let nazaj v čase, ko so jo v slavni podjetniški reviji prvič objavili v tem kontekstu. Govorimo namreč o knjigi, ki sodi bolj v področje menedžerstva in je v uporabo namenjena ekonomistom kot priročnik k izboljšanju delovanja podjetja. Suttonu se je zdela neprimerna, pa vendar mikavna in dovolj nenavadna, da je o njej začel razmišljati tudi sam. Gre za jedrnato besedo, ki je zelo pomenska, iz nje pa lahko izpeljemo enostavno zasnovo nove teorije. Saj je vendar res! Vsakdo od nas pozna vsaj enega prasca. Pa naj gre za začasnega prasca za en dan ali neustavljivega razdiralnega kretena alias potrjenega prasca. Takšne enostavne tipologije se posluži avtor knjige Ni prostora za prasce, ki je lansko leto izšla pri Mladinski knjigi že takoj na začetku.

V podjetjih se ne dela več le tega, v kar so se podjetja usmerila. Poleg omenjenega morajo v ta namen biti izvedene še razne delavnice, na primer za osveščanje o izkoriščanju na delovnem mestu, pa celo o vseprisotnem mobingu. Krivci takih dejanj pa so prav prasci in temu bi se želeli izogniti. Tako kot bi se v sami knjigi želeli izogniti besedi prasec, ki jo je najti ne samo na vsaki strani, ampak skoraj v vsakem odstavku.

Prav, gospod Sutton, vzeto na znanje. Prasci so vse okoli nas. Naj bo to v smislu psihičnega mučenja, izkoriščanja položaja, vsakdanjih neprijaznosti ali celo fizične zlorabe. Verjamemo mu, zaradi vseh predstavljenih statističnih podatkov, s katerimi se poigrava. Z njimi nas na trenutke že skoraj nasilno želi prepričati v svoj prav. Seveda je lahko presenetljivo, koliko ljudi je na delovnem mestu trpinčenih ali pa se vsaj tako počutijo. Vseeno pa smo daleč od tega, da bi to bilo pomembno ob branju te knjige. Zanima nas, kako se znebiti vzrokov teh težav. Sutton nam na tem mestu sicer ponudi nekaj rešitev, a jih veliko manj glede na same izpostavljene vzroke. V nekaterih primerih bi prasce v resnici lahko obravnavali kriminalno in ne preprečevali njihovih dejanj zgolj z nekaj listki, nalepljenimi po podjetju, kot nam predlaga avtor.

Vrhunec svojega revijalnega načina pisanja Sutton doseže v drugi polovici knjige, ko nam rešitve izogibanja prascem prikaže celo v stolpcih, v kratkih alinejah. Da sploh ne omenjamo testa, kjer si lahko izmerite vašo stopnjo prašičjosti. Presenetljivo pa po vsem trudu, ki ga nameni temu, kako prepoznati, izolirati in se znebiti prasca, stopi v drug ekstrem. Na koncu namreč od svoje začetne teze odstopi tako daleč, da celo predlaga, da prasca ali dva v resnici skrbita za produktivnost in ju je zato dobro obdržati. Zanika torej pozitiven cilj, ki ga želimo doseči in s tem sam sebi zarije nož v hrbet. Sutton namreč želi vzpostaviti čim bolj uspešno delujoče podjetje, do česar naj bi lahko prišli le z izjemno komolčarskimi prijemi. Torej moramo poteptati vse pod sabo, da bi se do tega dokopali. S čim se potem lahko sploh še razlikujemo od prascev, ki bi se jim želeli tako močno izogniti in se jih znebiti?

Zagotovo nas enostavne besede in veliko naštevanja lahko ali popolnoma odvrnejo ali pa popolnoma pritegnejo v branje. Vseeno je načeloma dolgočasna tematika knjige ponekod začinjena z zanimivimi, pritegljivimi informacijami. Če vas seveda zanima, da so na MIT-u [em-aj-ti-ju] na primer razvili »prascemeter«. Gre za aplikacijo, ki jo lahko priključite na telefon, ki bo z elektronsko analizo govora, glede na višino, tresenje in moč glasu govorcu posredoval takojšnje povratne informacije o dejavnikih, zaznanih v glasu. Ti dejavniki se glede na te parametre nato lahko pokažejo kot količina stresa, empatije in podobnega.

Na kratko pa vam lahko celo knjigo v resnici  predstavimo v naslednjem citatu: »Če se ves čas vedete popolnoma kretensko, potem verjetno potrebujete strokovno pomoč, antidepresive, tečaj obvladovanja jeze, transcendentalno meditacijo, več gibanja ali vse našteto.« Konec citata. Ali pa morda oddih od tovrstnih knjig.

Tudi na knjižni polici Pie Nikolič ni prostora za prasce.