Samo, kar je človeško, je lahko res tuje

Preteklo leto je pri založbi LUD Šerpa izšla šesta samostojna pesniška zbirka Gregorja Podlogarja, naslovljena Atlas. Podnaslov, ki je zapisan šele na drugi strani, slovarsko opredeljuje pojem Atlas kot pesniško knjigo. Usmerja nas tudi na prvi homonim tega pojma v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ki pravi zbirka zemljevidov, slik iz določene stroke v obliki knjige. Metaforičen podnaslov tako predstavlja pesmi kot koščke nekakšnega zemljevida.

Avtor vsebino zbirke razdeli na tri dele – Stavek; Med nebom in zemljo ter Konec potovanja. Vsak del uvaja enako naslovljena prva pesem. Čeprav je skupni imenovalec tega poetološkega triptiha avtorjeva metaforična poetika, h kateri se Podlogar v svoji novi zbirki premika, je segmente pomembno obravnavati tudi individualno, kot stopnje potovanja do modernističnega razsvetljenja. Skoznje se namreč postopoma vzpostavlja pripovedni lok prevpraševanja človeškosti in mesta individuuma v odnosu do narave. V prvem delu se vzpostavi nasprotovanje antropocentričnemu razumevanju prostora in časa, ki se nadaljuje in nadgrajuje v drugem delu. V njem se vzpostavi vprašanje: Kaj je med nebom in zemljo? Zadnji del, v katerem se nit pripovednega loka konča s cikličnim razumevanjem časa, pa napove, da se vse začne in konča v jeziku. 

Kakor na avtorja slednje glasbene podlage, katere naslov nosi ime pesnika Georga Trakla, so glasbeniki in pisci preteklega stoletja vplivali tudi na Podlogarja. Vplivi modernističnega izročila zgodnjega 20. stoletja se kažejo denimo v prevpraševanju filozofije eksistence in oddaljitvi govorečega v tretjo osebo. Kažejo pa se tudi na tematskem nivoju – avtor zelo pogosto prepleta motive smrti in življenja, ki so, med drugim, zaznamovali obdobje. Poleg tega pa se v različnih oblikah v besedilu pojavljajo ustvarjalci in teoretiki modernizma, kot so Gustav Mahler, Georg Trakl, Ludwig Wittgenstein in Sigmund Freud.

Moč je prepoznati tudi vplive in reference na delo Wisławe Szymborske. Pesem Ne glede na nas je denimo napisana v slogu te znane poljske pesnice. Ta aluzija se prepoznava v nedolžnem čudenju nad banalno predmetnostjo in materialnostjo ter pristni radovednosti, ki privedeta do prepoznanja čarobnosti v tudi sicer morbidnih temah. Verz iz pesmi Psalm Wisławe Szymborske, »Samo, kar je človeško, je lahko res tuje«, se poleg verzov Jureta Detele in Fernanda Pessoe kot moto pojavi že v prvi pesmi knjige.

Ne kot človek,

kot bitje med bitji,

kot en sam trenutek

brez smrti,

kot sunek vesolja,

brneč z vesoljem –

z vsem v vsem.

Kratka pesem Stavek, ki začenja prvi del knjige, v sedmih verzih vzpostavi atmosfero in nakaže temo, ki vse tri dele povezuje v širšo celoto. Skozi dolge enokitične pesmi, ki sestavljajo prvi del, Podlogar dosledno zarisuje vključenost človeške subjektivnosti v naravni svet in neskončnosti kozmičnega časa. Človek ni edini subjekt, a je njegov obstoj v času vseeno čudovit in enkraten. V pesmih Ne glede na nas, Življenje dotikov in Pripadamo se veliko pojavljajo besede zgodovina in prihodnost, odsotnost in smrt ‒ motivi, ki govorijo o usodi človeka in njegovi pripadnosti. Denimo v pesmi Ne glede na nas:

Znamenja

na nevidni lepoti,

brez zgodovine,

brez prihodnosti.

Vedno tukaj,

vedno nekje.

Ne glede na nas.

Sopostavljanje minljivosti in krhkosti človeka z neskončnim kozmosom in le malo manj neskončno naravo, ustvarja ambivalentne občutke melanholične inferiornosti, majhnosti človečnjakov – a nas hkrati navdaja z optimizmom sprijaznjenja z objektivno stvarnostjo. Prav ambivalentna občutja, ki nam jih pesmi vzbujajo, kažejo tudi, kakšen vpliv je imelo modernistično gibanje na avtorja. Opazno je neposredno in organsko vzpostavljanje odnosa med posameznikom in splošnim, ki pa je še vedno simbolično. Podlogar namreč opozarja na večno spreminjanje in ciklično razumevanje časa, ki eksistencialni tesnobi človeka ponuja odrešitev v obliki ničejanskega pozitivnega nihilizma, s katerim si svobodni duh postavi, oziroma ustvari svoje lastne vrednote.

Še najvidnejše modernistične vplive kaže metaforika v pesmih Majhni otoki in Majhne gobe. Lahko jih razberemo iz metaforičnega opisovanja človekove stvarnosti z banalnimi elementi narave. Banalnost se v pesmi Majhni otoki slika tudi z iteracijo pridevnika majhni, ki ga spremlja uporaba preprostih besednih figur, te pa avtor nadgradi z besedno igro. Slednja vzpostavi globino, ki kontradiktira opisani majhnosti objektov in elementov.

V drugem delu, Med nebom in zemljo, se predstavi drugačna forma. Prej dolge enokitične pesmi s kratkimi stihi zamenjajo pesmi v prozi. Še ena od značilnosti obdobja, ki se mu pesnik v svojem delu poklanja. Nemara je ta prozni ritem, ki se je ločil od svobodnega verza, tisto, kar je med nebom in zemljo. Pesmi v tem delu knjige spremljajo teme personifikacije živali in anorganskih snovi. Najpomembnejša pa je tema praznih in vmesnih prostorov ‒ bralka lahko subjektivno interpretira, kdo ali kaj ločuje nebo in zemljo.

V tem delu je vseprisotna uporaba tretje osebe in odsotnost tradicionalnega prvoosebnega pripovedovalca, kar nakazuje na omenjeno kozmično razumevanje in ciklično obliko življenja. Tretja oseba množine deluje kot pomemben element opisovanja zavedanja množice in solipsističnih čustvenih vezi, ki se pletejo in vzpostavljajo. S cameo nastopi Georga Trakla, Josepha Haydna in Gustava Mahlerja v naslovih in verzih Podlogar poudarja pomen ustvarjanja z besedo in glasbo, ki definira človeško bitje. Umetniško ustvarjanje torej elaborira hipno nesmrtnost in zaznamuje človekov sicer irelevantni trenutek v obstoju.

Kakor so mislili že avantgardisti, je edina pot k odrešitvi človeštva neka nova višja enotnost, ki se izkazuje preko organske forme. To idejo v svoji poeziji Podlogar razvija in ji dodaja ekološki ključ sodobnosti, simbiotično vzpostavljen odnos z naravo. Slavljenje in obujanje kulturnih sfer, ki so zaznamovale Dunaj pred stoletjem, avtor poskuša nadgraditi in aktualizirati. Z obujanjem njihovih idej se osredotoča na pomen in vlogo umetnosti, ki ima moč osmišljevanja in odreševanja. Misel obujanja in avtorskega preseganja tradicije lahko zaključimo ob citatu iz pesmi Piš, o Mitsuko Uchida, katere virtuozno igranje je v glasbeni podlagi spremljalo tudi to besedilo: »kot drhtijo Shubertove sonate, mehki prsti Mitsuko Uchide pritiskajo tipke starega Dunaja ob silovitem valjenju vsega.«

Pisala je vajenka Neja S.

Vir slike: Založba Primus