Samo pridi domov

Samo pridi domov je novi roman Andreja E. Skubica. Romantični naslovni ton vpeljuje resno pisanje o stanju v sodobni družbi, kar v Skubičevi literaturi ni novost. Sam po sebi se dobesedno vsiljuje dodatek: nastavlja kritično ogledalo sodobni družbi. Zdi pa se, da se temu dodatku pri Skubičevem romanu lahko izognemo. Slabo za družbeno angažirane pravičnike, odlično za literaturo.

Skubic je napisal zgodbo o podkupovanju, o gradbeniških mutnih poslih, o poslovnih goljufijah, o pravniških formalizacijah, o gledanju stran. Obenem je napisal zgodbo o moškem, ki se mu korak za korakom spreminja svet, kot ga je poznal, in ki ne razume vedno, kako vzročno posledično funkcionira njegov kulturni okoliš. Za začetek je zato treba biti previden pri vsej metaforiki, ki se vsiljuje z naslovom: domov je samo domov, je fizični prostor, kamor ta moški kliče nazaj svojo superbizi ženo.

Moški je Leon Berger in je napravil karierni samomor z javnim razkrinkanjem gradbeniških nečednih poslov. Odpuščen je iz renomirane pravniške pisarne, čaka ga sojenje, in dokler njegova usoda ni znana, se smili samemu sebi v mali najeti pisarni, sprejema čudaške pravniške primere in razlaga o svoji ženi nekemu masturbatornemu eteričnemu bitju, ki se potika po hiši. Leonova žena v skrbi za družinsko finančno varnost sprejme odgovorno politično funkcijo, ki jo kmalu fizično in emocionalno popolnoma odtuji od družine. Leon jo hoče nazaj, kar je precej nenavadno za tipa, ki si je obenem s kariernim obratom omislil ljubico.

Ženski prosperirata, tudi na njegov račun. Leon ima medtem na videz vse možnosti, da ponovno sestavi svoje življenje, ampak jih eno za drugo in na videz brez pravega razloga zavrača. Grebe po sebi, predvsem se veliko gleda v preteklosti, s svojimi ženskami, s svojim očetom, prijatelji, in o vsem pripoveduje angelskemu bitju v pisarni – predvsem pa s tem seveda bralcu.

Angel ima čudaško funkcijo v romanu, zdi se izmišljen z namenom, da skozi njegov lik bralec dostopa do nekaterih ključnih informacij, ki niso del sosledja dogodkov v dogajalnem času. Pripoved Leon gradira po vsebinskih in ne časovnih etapah, s čimer avtor doseže krasen moment krajše konfuzije ženskih oseb v romanu in uvede dvom o pripovedovalčevi kredibilnosti dojemanja realnosti. No, v bistvu deluje, da si Leon izmišljuje, laže, je natripan ali kaj podobnega. To je na prvi pogled absurdno glede na status njegove podobe v javnosti, ki variira med donkihotsko v pravniških in robinhoodovsko v laičnih sferah. Sčasoma se potem bralec zave, da je bil zaveden. Leonova merila so lepo normalno dvojna, vse je tako, kot mora biti.

Konec romana prinese popoln propad Leona. Sicer moralni zmagovalec zmešnjave, ki jo je zakuhal med velikimi pravniškimi imeni, se igra mačke in miške s svojimi strankami in ga sčasoma pohopsa policija. Na intimni ravni koleba med vlogo dolgoletnega ljubečega partnerja in donjuana, dokler si ne zapre obojih vrat. Trk interesov z realnostjo ga hkrati kastrira in mu napihne ego. Doma na lepem ni nihče.

Skubičev roman napiše, kaj imamo. Skoraj dobesedno: idejne podobnosti s slovenskim družbenopolitičnim stanjem so zabavne. Nehote in mimogrede se face s TV-ja limajo na imena romanesknih likov. Obenem ni pretenciozno dvignjenega prsta v smislu poskusa korigiranja družbe, nobenega moralizirajočega sranja, ki bi tolažilo zavožene bralske subjekte v njihovi pravičniški superiornosti. Leonova človekoljubna gesta, gonilo romana, pride z visokim davkom na navijaško bralsko neumnost, ko enkrat Leon razloži celotno ozadje in sosledje dogodkov. Cinično pri tem je njegovo izjavljanje, da je storil, kar je moral, če se hoče zjutraj normalno gledati v ogledalo. Če kaj, Skubic sporoči tole: vsak pred svojim pragom … itd.

Literarna izvedba vsega upovedanega v romanu je brezhibna. Pri Skubicu se vedno znova in tudi tokrat zgodi apologija trendi izrazov s knjižno izreko. Jezik je tudi tematsko verodostojen, tako pravniška, novinarska in ljubezenska govorica zdržijo enakovreden nivo. Roman je učinkovito in zelo ustrezno zgrajen za pripoved, ki jo prinaša, pri čemer se sama arhitektonika posrečeno vmeša v vsebino in povzroči že omenjeno zmedo z ženskimi liki.

Žal se utegne zgoditi, da bo vse odlično literarno v romanu umanjkalo pozornosti zaradi razvpitosti teme, ki se je v Samo pridi domov loteva Skubic. Res bi bilo lepo, če bi bralci videli dlje od “romana o tajkunstvu”, ker je roman tega pač res vreden. Samo pridi domov je kasno nadaljevanje v smeri prejšnjih družbenih Skubičevih romanov – ne pomeni pa to tudi nujno, da je boljše. Koliko si moja? bo vendarle težko nadkriljiv ...