Viktor Pelevin - Sveta knjiga volkodlaka

»V tebi bodo ostale skorjice besed, ti pa boš mislil, da je v njih še vedno nekaj zavito.«

Sveta knjiga volkodlaka ni prva knjiga Viktorja Pelevina, ki se ukvarja s fenomenom volkodlaka, pa vendar se tokrat, kljub naslovnemu namigu, v prvi vrsti posveča lisici. Roman so nekakšni memoari zoomorfne lisice A Huli, 2000 let stare prostitutke, katere videz petnajstletnice spominja na Lolito Nabokova. Rdečelasa azijatska lisica za zadovoljevanje strank uporablja kar svoj košat rep; ta kot nekakšna antena prebira klientove fantazije, nato pa oddaja njihovo simulacijo v njegovo zavest.

Ko je junakinja primorana stranke poiskati na spletu, jo oglas pripelje do ljubezni – natančneje do Aleksandra, generala ruske varnostne službe, ki se ob vzburjenju spremeni v volkodlaka. Roman bi ob tem »srečanju dveh samot v zadušni Moskvi« lahko še najbolje označili za erotično satiro, saj se ljubljenje lisice ter volkodlaka s prepletanjem repov meša z ostro, a nadvse humorno kritiko postsovjetske družbe. Pripoved sledi tradiciji ruske satire z uporabo folklorističnega leitmotiva; prav na lisico in volkodlaka namreč brez težav lahko večkrat naletimo v najbolj znani zbirki ruskih pravljic Afanasjeva. Tako kot v delu Življenje žuželk se torej tudi v tem romanu avtor giblje na meji človeškega z živalskim, v stalnih preobrazbah identitet in menjavanjih »jazov«. In tako kot v številnih temačnih ruskih pravljicah tudi Pelevinovi umanjkata enoznačen nauk in srečen konec.  

A Huli je izjemen cinik, predvsem do ljudi, ki jih imenuje kar brezrepe opice, pa tudi ko s svojim ljubimcem zapada v filozofske eskapade, v katerih se navezuje tako na vzhodnjaško filozofijo kot tudi na zahodnjake; Wittgensteina, Freuda, Berkleya in druge. Ironični komentarji tipa »Poglej vrabca, ta nima za nikogar nobenih vprašanj, ampak ne bi rekla, da je kaj dlje od resnice kot Lacan ali Foucault« pa vseeno razkrivajo sporočilo, ki ga ta filozofsko-mitološko-zgodovinska lepljenka prenaša. Postmodernistično je torej pri Pelevinu orodje; je način iskanja resnice, tiste, ki jo vztrajno išče že od začetka svojega literarnega ustvarjanja.

Trditev dr. Mihe Javornika iz članka »Postmodernistični prerok Viktor Pelevin: O tem, kako postsovjetski pisatelj išče resnico«, da se zdi, da pisatelj ves čas piše eno samo delo, se tako potrjuje tudi v dotičnem romanu. Kot v poprejšnjih delih je tudi tokrat v ospredju preizpraševanje odnosa med simulakrom in realnostjo. A Huli v romanu celo natančno obrazloži, da si lisice vsakih 50 let izberejo nov simulaker duše, ki ga nato kažejo ljudem in z njim ustvarjajo realnost. Pelevin pa prek pripovedi, prav po lisičje zvito, razkriva simulaker ruske realnosti in se obenem sprašuje o tem, kaj za boga potemtakem resničnost sploh je.

»V resnici ni nobenih filozofskih problemov, ampak je samo dolga vrsta lingvističnih slepih ulic, ki jih povzroča nezmožnost jezika, da bi odseval Resnico« pravi A Huli, ko v pogovorih ljubimcu skuša dokazati, da se v jezikovnih konvencijah, zatorej tudi v sveti knjigi, ki jo piše, skriva le praznina. Trdi, da resničnosti ni, obstajajo pa le izbire, s katerimi zapolnjujemo praznino. Roman tako zopet postreže s to isto budistično praznino, s katero se je Pelevin najbolj očitno ukvarjal že v romanu Čapajev in praznota.

Ker pa se Pelevin k istim vprašanjem vrača vedno po novi poti in ker zna z jezikom, pa zato, ker je blazno vnikljiv in ne nazadnje, ker mu je vse skupaj uspelo zapakirati v izjemno zabavno erotično basen, je Sveta knjiga volkodlaka, ki je v prevodu Boruta Kraševca izšla v lanskem letu pri Cankarjevi založbi, več kot zadovoljivo kosilo molja, katerega telo je tokrat naseljevala Petra Meterc.