Vsak avto se pokvari, bratec, če ga voziš po zjebanem asfaltu

Kratki roman Ti je smešno, da mi je ime Donald? bosanskega pisatelja Ahmeda Burića, ki je letos izšel pri Gogi, je neizprosna in v humor ovita anekdotična biografija zgovornega sarajevskega taksista in vojnega veterana Donalda Meerbacha. Ta pisatelju v »zarakijani« atmosferi »kafanske noći«, polni tako sevdaha kot smeha, pripoveduje tragikomične anekdote iz svojega življenja. Med njimi preskakuje kot po minskem polju, kjer je vsaka njegova štorija slutnja neizrečene, vendar metonimično naznanjene detonacije. 

Donald je po očetu Nemec, po mami Bošnjak, a ko situacija zagusti, ga štejejo za nekega Hrvata. Toda Donald je v prvi vrsti Sarajlija. Njegova pripoved se vije od otroških in mladostniških dni bratstva in enotnosti, pionirskih čepic, Valterja in Dolly Bell, preko granat in snajperjev obleganja Sarajeva, do povojnega časa nemških in pariških bolnišnic, donosnega podjetja in grenkobe prerešetane normalnosti.

Donald je poln življenjskih modrosti, ki izvirajo iz »čiste prakse«. Njegove izkušnje preglasijo teoretsko še tako podkovana stališča tujih in domačih filistrov bosanske vojne in miru, človekove narave, pravičnosti in tolerance. Jesti pretečene evropske konzerve in pretekati Snajpersko alejo je nekaj povsem drugega kot piti »zbrana dela Jacka Danielsa« v nekem Burg-stein-sein-wald-hofu in filozofirati. Donaldove pogosto cinične ekspozicije dogodkov se nam kmalu izkažejo kot povsem upravičene in razumljive.

»Na koncu vse to izpade smešno, bratec, če pogledaš tudi to moje vojskovanje in vse potem. In ko na začetku meseca pride tista penzija, moja ni mala, ko pa sem luknjast ko sito, ko grem skoz vrata na letališču, šrapneli v meni piskajo ko tisti stari telefon, ampak ne jamram, zakaj bi. Živi se pač, kaj naj zdaj? (...) So pa bile tudi situacije, da bog pomagaj, ko bi jokal in vse strgal s sebe, pozneje pa se lahko samo še smejiš. Stoj pa glej, kaj je ratalo iz sveta, in kje si ti sploh bil, kaki K je naenkrat življenje.« (Burić, 2020, 19-20)

Burićev roman je pomensko in slogovno močno okarakteriziran z jezikom. Duhovit in s turcizmi obarvan sarajevski govor je podkrepljen z Donaldovim neprizanesljivim in sarkastičnim tonom ter rahlo vulgarnostjo. Deluje prepričljivo, pri čemer pa ne gre spregledati, da pripombe in odgovori Donaldovega poslušalca niso zapisani, kar očiten dialog pretvarja v bralski monolog. 

Funkcijo jezika bo v romanu razbral tudi jugoslovanskih jezikov nevešč slehernik, hkrati pa ga bo sam prevod prepričal, da »južnjaški humor« – kot radi mislimo – morda le ni povsem neprevedljiv v »jezik Janezov«. V slovenskih prevedkih [prevEdkih] je mogoče kljub nekolikšni okornosti prepoznati spontanost in direktnost Donaldovega humorja in ironije, kar priča o tem, da je prevajalka Lili Potpara dobro opravila svoje delo. Tako vsebinsko kot lingvistično zanimiv jezikovni element knjige je šatrovački govor ali t. i. šatra, besedna igra obračanja zlogov iz poglavja Kratka zgodovina šatrologije. Ta se je v drugi polovici prejšnjega stoletja prijela predvsem v Beogradu in Sarajevu. V Sloveniji se - z izjemo izraza “vutra” v določenih krogih - ni uveljavila.

»A tista luknja od bajoneta mi je tik pred očmi, gruntam – tri centimetre bolj na stran in bi bil slep al me pa ne bi bilo, čao, adijo, džip počasi krene proti mestu, mene pa zgrabi ta nora in se derem: Kozara. Kozaraaaaaaa! Kozaraaaa! (...) Se spomniš, ko ima v filmu Bata Živojinović otroka poleg sebe spodaj, odzgoraj pa švab prebada, če ni spodaj votlo, zemljanka? Bata pa odspodaj z roko rine bajonet gor, vrhunska fora. (...) Bi rad v Ameriko? Ćešho racku. Divi, jerfraš zivo vionaš i on jeodluču gako će zintivo, a gako ćene. Bete ćene.« Tebe ne bo. Čao avion. On pa si je od vsega zapomnil samo 'ćešho racku' in vpraša: What does it mean, 'chesho racku', you bastard? Sounds like Hare Krishna. Jaz se zgrabim za jajca in rečem, no way out, ne moreš ven, ko bi ti rad. Nekdo je tam zgoraj, pa če je mali ko miš, ima oči ko hlebce. Ja, ja, kita kozaračka.« (Burić, 2020, 62-64)

Za fluidnost besedila Burić poskrbi na skladenjski ravni. Nizanje kratkih stavkov in sama kratkost romana ustvarjata vtis, da je bistvo celotne kavalkade tragičnih dogodkov iz 90-ih let prejšnjega stoletja, o kateri je bilo sicer napisanih na stotine strani, mogoče povzeti v eni pivski noči. Kot bi rekel sam Donald: v nekaterih stvareh enostavno ni pretirane filozofije. Obstajajo zgolj posamezna dejstva in izkušnje posameznikov, pa se znajdi. Burićev Donald je razočaran, vendar ne resigniran človek, ki bralca hic et nunc prepriča. Zaveda se razsodne ne-moči vprašanj o izvoru ali poreklu, o raznih osebnih in kolektivnih etnično-narodnih genealogijah. Sam je pristaš preprostejše delitve na 'rajo' in 'papke', ki je točnejša in bolj ključna za razumevanje dejstev »zadnje balkanijade« in dejstev o Sarajevu. Zdi se, da je za Donalda prav humor tisto sredstvo, ki mu je omogočilo racionalizacijo preteklosti in nekakšno pomiritev z njo.

»Ne smem se pritoževat, niti se ne morem, imam malo več kot rabim in dosti več od večine, ampak dosti manj od tistih, ki so pobrali z mojega hrbta in hrbtov takih, ko sem jaz. A to ti je tako, povsod revolucija žre svoje otroke. Samo da pri nas ni bila revolucija, ampak kmečki punt, je dobra ta, a ne?« (Burić, 2020, 114-115)

Burićev roman je odmev pisateljskega spoznanja, da je o vojni mogoče pisati le tako, da se piše proti njej. Izetbegovićevo izjavo, da sta za vojno potrebna dva, Burić z Donaldom spreobrača v opomnik, da jih je za mir, kaj šele za napredek, potrebnih dosti več. Okus Jergovićevega Sarajevskega Marlbora, zven Boška in Admire Zabranjenog pušenja ter repersko besnenje Eda Maajke so poleg Burićevega Donalda raznolika, a nepogrešljiva pričevanja ‘raje’, njihove resnice in pravice, ter poglavja skupne sarajevske enciklopedije živih in umrlih, ki nas nikoli ne pusti ravnodušnih.

»Težko, bratec moj, ne moreš večjega stlačit v manjše, tako pač je, in namesto da bi čuval tisto, kar ti je ostalo, so vse razmetali, nič ni ostalo od Sarajeva. In naj imaš še tak avto, kmetavzar, če je cesta zanič, ti bo šel k vragu, ne gre za to, da bi samo ti imel, ampak vse to pada v prazno, vsa ta lakota, lačen je delal in lačen ostal.« (Burić, 2020, 108)

Recenzijo je napisal vajenec Marko.