Za deset točk kratkih zgodb

Etgar Keret je izraelski superstar kratke zgodbe. Posebno fino je, da ga lahko od letos beremo tudi v slovenščini, saj so pri LUD Literatura objavili izbor kratkih zgodb iz treh Keretovih zbirk. Zbirka nosi naslov po enem od vključenih pisanj: Še zadnja zgodba in konec.

Spletna stran Rookie je septembra 2012 objavila deset nasvetov oziroma pravil pisanja, ki jih Etgar Keret posreduje nadobudnim pretendentom na njegov talent. Poglejmo zgodbe, ki so prevedene v slovenščino, in predvsem način avtorjevega ustvarjanja skozi deset literarnih točk po Keretovo.

1. Uživaj v pisanju.

Ker je pisanje način, kako živeti drugo življenje, veliko drugih življenj, pravi. Ker si lahko še eno življenje napišeš. In Keret si jih res napiše tako, da se vsi zabavamo. V njegovem svetu ima vse komični potencial. Teme, ki si jih izbere, so vse po vrsti resne, ampak nekako poulično resne, vedno imajo v sebi že kali disidentskih elementov, ki banalnostim dovolijo, da premagajo vso slovesnost tega sveta. Če obstaja “tipična” Etgar Keret zgodba, je ta kombinacija neke vsakdanje situacije in bizarnega vložka, ki nato poje vso vsakdanjost.

2. Rad imej karakterje v svojih knjigah.

Pri Keretu pridejo v različnih bioloških oblikah, maček in riba sta mu posebno ljuba. In človek, ki bi rad bil bog. Pa fantje, ki jim samomorilski prijatelj naseljuje možgane, da se jim izmenično pošteno utrga. Ženske so definitivno v manjšini, čeprav se tudi najdejo. Vsi po vrsti taki, da bi človek šel z njimi na pivo.

3. Ko pišeš, nikomur nič ne dolguješ.

Od leta 1967 je Etgar Keret v Tel Avivu odraščal staršem z nekakšno dvojno družinsko identiteto: oba sta se izrekala za izraelska Juda, a sta med njegovim nočnim počitkom recitirala poljske pesmi in poslušala Wagnerja. Keretov pogled na etnično judovsko in nacionalno izraelsko pripadnost je sproščen in zdravorazumski: čeprav so njegove teme polne dogodkov, občutkov in tenzij sodobnega Bližnjega vzhoda, niso ideološko obremenjene. Zgodba Gaza blues na primer uspe občutljivo tkivo tako z etničnega kot socialnega vidika prevesiti v individualno regresijo nekega telesa in cinizem nekega uma. Agentu Mosada se utrga in začne zasledovati samega sebe. In Rabin je maček.

4. Vedno začni na sredini.

In je pač tam začetek.

5. Poskušaj ne vedeti vnaprej, kako se bo zgodba končala.

Ker se tako pride do res presenetljivih koncev. Keret pravi, da nikoli ne začne pisati kar tako. Vedno uporabi stavek, dogodek, lahko zgolj nekaj mimobežnega in okoli tega se mu naplete, kar se mu naplete, in itak se potem vse spremeni. Lep primer postopka je denimo zgodba Druga priložnost. Na življenjskem razpotju se praviloma odločiš narobe. Zato se je pojavila storitev po imenu Neprehojena pot, ki ponuja alternativne čare, kaj bi bilo, če bi bilo. Dokler večina uporabnikov ni prešla na storitev An ban pet podgan, ker “lepo je, če sta v ognju dve železi, a vsi vemo, da še bolje imeti je tri.”

6. Ne naredi nečesa samo zato, “ker se tako dela”.

Taksistov sin je v bojni enoti, zgodila se je nesreča in bivša žena travmira, ker še niso znana imena padlih. Travma je obvladljiva na precej inovativen način, če si karakter v zgodbi z naslovom Joški osemnajstletnice. Ker če si, lahko trobiš mimoidočim puncam in sprašuješ potnika po njegovih preferencah spolnih atributov. Tako skriti solze je otročje lahko. In seveda se tako ne dela, tema v vojni izgubljenih fantov je vendar resna in pereča in treba se jo je lotiti odgovorno.

7. Piši, kot pišeš samo ti.

Etgar Keret je začel pisati med služenjem vojaškega roka, in sicer sta ga k temu pripravila dva manjša incidenta: njegov dobri prijatelj se je v sosednji sobi ustrelil in Keret je prebral zgodbe Kafke. Če interpretiramo po svoje, je bilo prvo verjetno katalizator, da je začel pisati, drugo pa usmeritev, kako bo pisal. In kako piše Etgar Keret?

Vsakdanje, pogovorno, preprosto, neposredno. Pronicljivo, jasno, nedramatično, predrzno. Pričakujoče presenetljivo. Najbolj preseneti pa takrat, ko ni presenečenja.

8. Ko pišeš, bodi sam.

Da si lahko vrtaš po nosu. Tu pravzaprav ni kaj dodati. Razen tega, da lahko kot v Keretovi zgodbi dostojanstveno oddaš svoj pisateljski talent demonu, ki se prikaže z vrečo na hrbtu in reče: noter z njim, dovolj je bilo. Keretov pisatelj si je izprosil še zadnjo zgodbo, švical in pisal in ponujal demonu TV in pecivo, da se je zamotil. Tako je lahko zadovoljno, izpoljeno oddal talent. Keret sam ni bil tako pripravljen sodelovati. Njegova zadnja zbirka kratkih zgodb je izšla po desetletnem premoru. Blokada pravi, ki je nastala zaradi spremenjenih življenjskih okoliščin. Običajni osumljenci: žena in otroci in kredit. Tudi Keretova osebna zadrega je rešena v eni od zgodb, a v izdaji, ki sodi v naslednjo točko.

9. Sprejmi spodbudo ljudi, ki jim je tvoje pisanje všeč.

Etgar Keret je preveden v več kot trideset jezikov. Med drugim ga je palestinska založba objavila tudi v arabščini: heca se, da se njegove knjige v Palestini dejansko prodajajo, ne ve pa, ali jih kupujejo bralci ali pripadniki Hamasa, ki jih potem zažgejo. Posebno fino je, da ga od letos lahko beremo tudi v slovenščini, saj so pri LUD Literatura objavili izbor kratkih zgodb iz treh Keretovih zbirk. Zadnjo zbirko so pustili pri miru, ker mogoče nekoč izide v samostojnem prevodu. Etgar Keret in LUD Literatura, sprejmita našo spodbudo in prevedita tudi zadnjo zbirko, Sudenly, a Knock on the Door. Če bo pomagalo, zrecitiramo tole tudi v hebrejščini.

10. Poslušaj nasvete in potem naredi po svoje.

Kot te nihče ne more naučiti, kakšna kava ti je všeč, te nihče ne more naučiti, kako bi rad pisal, pravi Keret. Ampak tale nasvet je v praksi najmanj izvedljiv, ker je statistično polovica pretendentov ženskega spola in za ta spol je znano, da ima nekaj razmejitvenih in projekcijskih težav. Dva primera iz Keretovih zgodb. Najprej zgodba Nič: “Ljubila je moškega, ki je bil narejen iz niča. Vedela je, da se ji ta ljubezen ne bo izneverila. Sicer pa – kaj bi jo sploh lahko razočaralo? Prazno stanovanje? Gluha tišina? Odsotnost med pomečkanimi rjuhami?”

In zgodba Bajso: “Malo omahuje, potem pa reče: kaj če ti rečem, da se ponoči spremenim v debelega, kosmatega moškega, z glavo med rameni in s prstanom na mezincu? Bi me še ljubil?”

To je bilo za deset točk nasvetov izraelskega pisca Etgarja Kereta ob priliki slovenske izdaje njegovih kratkih zgodb, zbranih pod naslovom Še zadnja zgodba in konec.