Zakaj prevajati Kerouaca?

Letos mineva enainpetdeset let odkar smo Slovenci dobili prvi delni prevod Kerouacovega [Keroakovega] romana Na cesti, ki mu je nekaj let kasneje sledil še integralni prevod tega dela. Z izjemo treh nadaljnjih prevodov omenjene knjige in obskurne izdaje prevodov nekaterih Kerouacovih pesmi, smo vse do lanskega leta čakali zaman. Ampak se je le zgodilo, in tako nas je v letu 2012 na policah pod okriljem Cankarjeve založbe v prevodu Julije Potrč, pričakalo eno zadnjih Kerouacovih del. Gre za roman Klateži dharme, ki ga v izvirniku poznamo pod naslovom Dharma Bums.

Klateži dharme se od romana Na cesti v osnovnih potezah ne razlikujejo prav dosti. Ponovno sledimo semi-avtobiografski zgodbi Jacka Kerouaca, ki se tokrat skriva za imenom Ray Smith, družbo pa mu namesto norega Deana Moriartyja, dela znan ameriški pesnik, ravno tako pripadnik "beat" generacije, Gary Snyder z romanesknim imenom Japhy Ryder. Sledimo jima po zabavah, neskončno dolgih štopanjih, pogovorih o umetnosti, nekonvencionalnih ljubezenskih odnosih in vsesplošnem begu. Vseeno pa obstajata dve bistveni razliki. Pripovedovalčeve poti se namreč tokrat končajo, oziroma ne končajo, na vrhovih gora, ne pa v New Yorku, San Franciscu ali Mehiki. Pohodništvo pa je oplemeniteno s filozofijo budizma, ki je v tistem času navduševal marsikaterega Američana.

Ker pa gre za nesporno klasiko ameriške povojne literature, pustimo zgodbo in splošne značilnosti nekoliko ob strani, ter se rajši posvetimo vprašanju "Zakaj prevajati Kerouaca?". Nenazadnje se glede na skromno število prevodov tega avtorja zdi, da so si tovrstno vprašanje zastavili že mnogi slovenski založniki in prevajalci.

V času nastajanja Kerouacovih del in tvorjenja celotne "beat" generacije so bile Združene Države Amerike država nepopisne ekonomske in industrijske prosperitete, ki sta hodili z roko v roki s prvimi zametki množične kulture kot jo poznamo danes. Vse našteto pa je hkrati služilo kot nekakšna svetla krinka, pod katero se je skrivalo naraščajoče sovraštvo do Sovjetske zveze ter komunizma in borba proti zahtevam po pravicah žensk, Afroameričanov in istospolno usmerjenih. Torej: izobilje agresije, ki je konec koncev vodila tudi v vojno s Korejo.

Večina likov Klatežev dharme se je s tovrstnimi problemi spopadalo na podoben način - bežali so. To je bil beg pred industrijsko in ekonomsko razvito državo, ki je ustvarila ogromen sloj okostenelega družbenega razreda, ki je trdno vztrajal v svoji ignoranci, pasivnosti in lažnem udobju. Seveda je bil to tudi beg pred ponorelostjo mestnega in sodobnega sveta in obenem beg pred vseprisotno agresijo in upor proti kapitalističnemu sistemu, preden se je bilo proti temu moderno upirati. Toda Ray Smith in Japhy Ryder se ne trudita spremeniti družbe, temveč preprosto živita mimo nje. V begu pred organi zakona in opravljanjem neperspektivnih služb se potikata po osamljenih gorskih vršacih, kjer ni žive duše in živita življenje po načelih budizma.

Ampak cilji ostajajo nedoločljivi. Ray na nekem mestu izjavi "Ko dosežeš vrh gore, plezaj dalje". Beg pač nima konca, zmeraj se pojavijo nove gore, ravno tako ne moreš nikoli doseči samega bistva zen budizma, vse so samo približki. In kljub triinšestdesetim dnevom bivanja na gori Desolation, se mora Ray Smith na koncu vseeno podati v dolino, kjer ga čakajo "bari, striptiz šovi in groba ljubezen človeštva, obrnjenega na glavo v praznini".

Kljub povedanemu pa Ray Smith zatrjuje, da se je na osamljeni gori, kjer je bival kot izvidnik za morebitne požare, naučil čisto vsega. Mogoče pa se moramo tudi mi, potihem, v samoti in predvsem v višavah, nekoliko zamisliti nad seboj in bistvom našega obstoja in se šele nato podati med bare, striptiz šove in grobo ljubezen človeštva. Ergo: Kerouaca je potrebno prevajati, da se bomo lahko naučili vsega.

Ponovno na cesti je bil Aljaž Krivec.