Združitev z njimi

Ko vstopimo v poezijo Alejadre Pizarnik, vstopimo skozi zrcalo, skozi gosto posejan gozdič v zelen vrt. Ko vstopimo v poezijo Alejandre Pizarnik, prebijemo zvočni zid, prebijemo zid poezije. Vendar, kot zapiše Miklavž Komelj v spremnem eseju, je ta analogija radikalno dvoumna, saj se zvočni zid vzpostavlja šele s prebitjem. Tako kot je bilo celo življenje ene izmed vidnejših argentinskih pesnic podrejeno jeziku, literaturi in poeziji, se zdaj mi podrejamo njenim glasovom, ki nas napolnijo in hkrati izpraznijo kot hitro izmenjujoči se plima in oseka.

Absolutna predanost preučevanju in predrugačenju jezika in besede, v izničenju njenega pomena, je bilo njeno iskanje Rimbaudove Abisinije. Predanost, v katero je vpisovala svojo nezmožnost zaradi nezmožnosti same. Predanost, ki je kasneje, ko »ne prenaša več psic besed«., postala ujetost. Dno, ki nima več dna. Frustracija nezmožnosti, drugost in tujost so se v zadnjem obdobju avtoričinega življenja naselile ne samo v odnos do zunanjega sveta, ki se je vzpostavljalo kot fatamorgana, temveč tudi v jezik, v poezijo, v kateri se počuti dokončno izgnana.

Samodestrukcija poteka preko dekonstrukcije subjekta – »moja oseba je ranjena/moja prva oseba ednine« -, preko tiste, ki izjavlja in je hkrati prisotna in odsotna. V to prehajanje se spustimo, ko vstopimo v monokromno oblikovano platnico dvojezičnega izbora Nočna pevka argentinske pesnice Alejandre Pizarnik. Že drugi izbor avtoričine poezije v slovenskem jeziku sta tokrat pripravila in uredila prevajalca Miklavž Komelj in Nada Kavčič.

Poleg nekaterih na novo pripravljenih prevodov – leta 2006 je namreč že izšel izbor Pizarnikinih pesmi Hči vetra v prevodu Cirila Brgleza - sta v izbor vključila tudi edino avtoričino prozno delo Krvava grofica, izbor zapisov in intervjujev, ter dve pismi Djuni Barnes. Izbor je izšel kot eden izmed projektov 32. grafičnega bienala v Ljubljani in zato z objavo nekaterih risb in fotokolaža odkriva tudi vizualno komponento avtorice. Njeno slikarstvo ni slikarstvo v pravem pomenu besede. Slikala je »brez sleherne odgovornosti/…/kot primitivci in norci«, kot zapiše v enem izmed svojih zapisov. V njenih risbah, kjer se delci bitij prepletajo med sabo v eni sami liniji, se odslikava njena dvojnost, množica glasov, njena razvejanost, ki izvira iz hčerke glasov. Prepletenost množice glasov oz. izkušnja mnogih glasov v enem samem grlu. »Moja muka je prehod podob, ki jih je na drugi obali formulirala 'hči glasu'.«

Ptica, kletka, veter, noč, gozd, vrt, tišina, deklica, lutka, španski bezeg, zrcalo, senca. To so besede, ki udarjajo, to so besede, ki bičajo. V svoji hermetični zaprtosti nikoli ne vzpostavijo novega konteksta, proizvajajo bibličen princip govorice. Ti emblemi, ki v začetku predstavljajo njeno resnično življenje, so besede, ki jih mora zapisati, da bi se od njih osvobodila. So besede, v katere zremo onkraj vijoličnega zrcala, kjer lirski subjekt gleda resnično življenje kot fantazmo. »Mislim, da so v mojih pesmih besede, ki jih ponavljam brez prizanašanja, brez usmiljenja.«

Nada Kavčič zapiše, da moramo razvoj poezije Alejandre Pizarnik razumeti kot vračanje istih tem, ki šele v procesu vračanja dobijo prave, jasne podobe. Ta postopek imenuje priklicevanje odsotnega. Ravno skozi to ponavljanje in izčiščevanje podob, ki skozi leta postajajo vedno bolj lucidne, je moč začutiti avtoričino približevanje transparentnosti oz. afirmacijo prosojnosti kot pomemben aspekt nadrealizma, pri katerem se Pizarnik napaja. »Pisava, gosta in polna nevarnosti zaradi svoje prevelike prosojnost; maksimalno konkretna; pretirano materialistična, kolikor razkriva podobe, ki izvirajo iz najbolj daljnih, neznanih in nepričakovanih notranjih senc.«

Poezija Alejandre Pizarnik se odkriva kot dramaturško izvršen performans jezika, kjer se v izhodiščni depersonalizaciji odslikava izguba pišoče kot posledica odsotnosti in izgnanosti iz vseh mest, kjer je prej obstajala njena identiteta. »pisoč/sem prosila, sem izgubila«. Njen vselej kontradiktoren in dvoumen odnos do jezika se na koncu sprevrže v popolno destrukcijo. Dejanje pisanja tako lahko razumemo kot sprejemanje in bojevanje z jezikom ter kot bojevanje in sprejemanje nje kot brodolomke, kot emigrantke iz zunanjega sveta.

Interteksualnost je še ena njena značilnost, ki je plod nenehnega preciznega preučevanja literature in poezije ter je del njenega procesa depersonalizacije. V citatnosti in samonanašalnosti na poezijo simbolističnih in nadrealističnih pesnic in pesnikov se odraža tudi njena nagnjenost do pretirane obsedenosti z ljudmi. Pri tem v izboru še najbolj izstopa zrcalo, v katerega vstopa kot Alica. Zrcalo, ki odseva njeno dvojnost, njeno mnoštvo glasov. Krvava grofica je kolažno besedilo o grofici Erzébet Báthory, ki ga je spletla s fragmenti besedil Valentine Penrose. Miklavž Komelj v eseju zapiše, da je besedilo, ki ga avtorica označi kot komentar ali recenzijo, “nastalo kot skrajna stopnja depersonalizacije v intertekstualnosti”.

Naj za konec omenimo, da izbor vključuje tudi besedilo venezuelskega pesnika, programerja in umetnika Yucefa Merhija. Če se Miklavž Komelj in Nada Kavčič v svoji analizi prebijata do samega okostja Pizarnikine poezije, se Merhi v krajšem sestavku posveti avtoričinim barvnim aluzijam. Te zaznamujejo kombinacije zelene, rdeče, sinje, modre, magnetne, vijolične, rumene in oranžne. Barve, s katero so zapisani tudi njeni zapiski. Barvne grafične kompozicije v slogu abstraktne geometrije, ki v kroženju vrtinca ponazarjajo metaforo eksistencialne dislokacije, kot je Merhi poimenoval Pizarnikino delo in življenje.

Poezija Alejandre Pizarnik je le majhen del tega, kar nam je uspelo izpostaviti v odmerjenem času desetih minut, čeprav je že sedaj težko zaobjeti prosojnost njene pisave in besed, s katerimi se ne borimo, ker jim ne moremo stopiti naproti, tako kot je to storila ona z vsemi svojimi metamorfozami. Ona, ki je stala z besedami in nasproti njih. Hkratna izpraznjenost in napolnjenost se večata z vsako prebrano in na glas izgovorjeno besedo. Glasovi v grlu pevke, ki je živela z nočjo in v noči, prebijajo zid samozavedanja besede v odnosu do bralca, ki jih izreka potihoma ali na glas. Vprašanje je samo, če smo se zmožni popolnoma predati jeziku, se spustiti z njim v boj in pogledati onkraj zrcala.