KULTURNI TRANSFORMERJI

Preteklo soboto se je v Benetkah otvoril La Biennale di Venezia, tokrat že sedemnajstič posvečen arhitekturi. Tako kot povsod drugje je tudi tu epidemija pustila svoj pečat tako v izvedbenem vidiku, saj je bila prireditev načrtovana že v preteklem letu, kot tudi vsebinskem. Rdeča nit bienala, strnjena v naslovnem vprašanju: Kako bomo živeli skupaj? je bila oblikovana že konec leta 2018, z neprecendenčno prepovedjo zbiranja pa je pridobila nove interpretacijske razsežnosti. Po mnenju kuratorja bienala Hashima Sarkisa so navdihujoče odgovore na zastavjeno vprašanje zmožni producirati prav arhitekti, arhitekturni bienale pa predstavlja največji oder, kjer se taki razmisleki lahko zvrstijo.

Že dan prej, v petek, 21. maja, se nam je s kratkim videosprehodom skozi paviljon in moderiranim pogovorom med kuratorji predstavil slovenski paviljon, ki letos preučuje fenomen Skupnega v skupnosti. Do tematike je slovenska ekipa kustosov, ki jo sestavljajo arhitekta Blaž Babnik Romaniuk in Rastko Pečar ter umetnostni zgodovinarki Martina Malešič in Asta Vrečko ter sodelavci, pristopila skozi raziskovanje zadružnih domov, večnamenskih javnih zgradb, umeščenih v podeželska okolja. Več je na petkovi otvoritvi razložil komisar slovenskega paviljona Matevž Čelik Vidmar.

izjava

Kot lahko izvemo na razstavi, je jugoslovanski projekt povojne obnove in modernizacije družbe vključeval zasnovo zadružnih domov, načrte katerih so izrisali vodilni arhitekti svojega časa. Njihova izgradnja po celotnem jugoslovanskem teritoriju naj bi zagotavljala enakomerni razvoj podeželja in administrativno razpršenost. Ideja je na posebej plodna tla naletela prav v Sloveniji, kjer je bilo načrtovanih 523 takšnih centrov, v prvih letih gradnje, začenši z letom 1947, pa so jih lokalne skupnosti zgradile preko 330. Mnogo zadružnih domov v Sloveniji je vseh sedemdeset let ohranjalo javno lastništvo, upravo in uporabo, kar je svojevrstna redkost, hkrati pa se je to v zadnjem letu izkazalo za izjemno dragoceno. Pojasni kustosinja Martina Malešič.

izjava

Slovenski paviljon, ki je letos znova postavljen v Arzenalu, želi pozornost pritegniti predvsem s stropom, iluzijo, ki jo sestavlja 523 lesenih količkov, ki reprezentirajo velikopotezno stremljenje jugoslovanskega projekta. Strop se pne nad mizo, na kateri je v maketah različnih meril predstavljena arhitekturna plat realiziranih zadružnih domov. Tematika je nadalje predstavljena tudi v spremljajočem katalogu in pričevalskem videu v režiji Vida Hajnška, pozornost pa je bila posvečena tudi sami umestitvi v prostor. Več o podobi paviljona in razmislekih, ki so spremljali njegovo postavitev, nam je povedal kustos Blaž Babnik Romaniuk.

izjava

Kot so nam povedali kustosi paviljona, je postavitev v Arzenalu le del njihovega projekta. Izsledke etnografske raziskave o pomenu zadružnih domov, v katero so bili vključeni tudi njihovi uporabniki, imajo namen predstaviti tudi v lokalnih kontekstih. Avtorji letošnjega paviljona prav vzdrževanje javnih, lokalno vodenih zadružnih domov, ki imajo moč vzpostavljati družbeno infrastrukturo, vidijo kot odgovor na vprašanje, kako bomo živeli skupaj.

Tako kot pri arhitekturnih bienalih zadnjih nekaj let ima prireditev ponovno ambicije, ki sežejo onkraj dogodka arhitektov za arhitekte, in svojo odmevnost izkorišča kot katalizator idej in praks med arhitekti, odločevalci in uporabniki. O ambicijah in potencialu projekta Skupno v skupnosti zaključi kustosinja Martina Malešič.

izjava

Slavnostna otvoritev paviljona, ki bo omogočila številčnejši obisk in izmenjavo idej in homine, je zaradi epidemiološke situacije predvidoma prestavljena na 24. september 2021. V vmesnem času pa lahko vse zainteresirane sledite spremljajočim dogodkom, med drugim paviljonska ekipa v četrtek v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje pripravlja predstavitev kataloga in videa, ki spremljata paviljonsko postavitev.