Recikliranje v umetnosti
V poletnih mesecih si boste lahko v Galeriji Parter v Cukrarni ogledali razstavo Praskanje za zlatom umetnice Mete Grgurevič. Projekt združuje sfere kemije, elektrotehnike ter sodobne umetnosti v kinetične objekte, ki jih umetnica ustvarja od leta 2013. Osrednji objekt postavitve je košček zlata, katerega pridobitev iz več sto odsluženih mobilnikov je rezultat večmesečnega sodelovanja številnih akterjev. Umetnica pa je z razstavljanjem starih telefonov odpirala sistemska vprašanja dela, tehnološke produkcije in ekstrakcije dragocenih materialov, katerih prihodnost se zadnje čase pogosto postavlja pod vprašaj.
S tovrstnimi individualnimi in skupinskimi razstavami Cukrarna dopolnjuje osrednjo razstavo Vračanje pogleda, pregled ženskih umetniških praks zadnjih tridesetih let na območju samostojne Slovenije in Balkana. Z razširjenim programom, ki ga niza galerija, je bilo omenjenih še mnogo sprva izpuščenih ženskih imen, z individualnimi razstavami pa so podrobneje osvetlili tudi nekaj kompleksnih samostojnih praks sodobnih umetnic.
V današnji Kreativni inšpekciji bomo z Meto Grgurevič govorili o sodelovanju umetnice s tehnično stroko in recikliranju materialov v sodobni umetnosti. Grgurevič je idejo o reciklaži odsluženih tehničnih pripomočkov poskušala realizirati že dolgo časa. Po temeljitem iskanju primernih mentorjev se je povezala s strokovnjaki na oddelku za anorgansko kemijo in tehnologijo na Institutu Jožef Stefan. Zbiranje telefonov je pričela aprila letos, pri čemer je računala predvsem na podjetji Voka Snaga in Zeos, ki zbirata odpadno elektroniko.
Javni poziv, ki ga je umetnica zapisala na družabnem omrežju Facebook, je bil uspešnejši. A so pomisleki donatorjev pokazali, da zlato ni največja dragocenost, ki jo vsebujejo mobilniki.
Umetniške prakse, ki si prisvajajo postopke ponovne uporabe in biorazgradljivih materialov – med katerimi najdemo na primer kiparsko delo Tomaža Furlana pa kartonaste strukture Tobiasa Putriha – so vse bolj razširjene. Toda umetnost naj bi načeloma ustvarjala večne predmete, ki niso namenjeni široki potrošnji. Kako gleda na vprašanje ekologije in trajnostno uporabo materialov v sodobni umetnosti, pojasni umetnica.
Grgurevič med drugim tematizira trud in energijo, ki ju je potrebno vložiti v produkcijske procese, pa tudi napake, do katerih med njimi prihaja. Zato njeni sicer natančno dodelani kinetični objekti ob bližnjem pogledu pokažejo nepopolnosti. To pa je po njenem mnenju tudi bistvo procesa materializiranja ideje, in ne ideja sama. S tem je umetnost v prvi vrsti izobraževalna.
Sprva je želela v raziskovalnem procesu sodelovati s strokovnimi gimnazijami ali univerzo, torej mlado stroko. Vendar so izobraževalne institucije preslabo tehnično opremljene, dijaki in študentje pa prezaposleni z rednimi šolskimi obveznostmi. Izkazalo se je tudi, da kompleksnost projekta zahteva strokovne svetovalce. Vse potrebno je lahko zagotovil Institut Jožef Stefan.
Umetnice ne omejuje, da pogosto naleti na nerazumevanje tehnološke in znanstvene stroke. Pri tehničnih sodelavcih namreč pogosto opaža – kljub priljubljenemu mnenju, da gre za, po domače rečeno, igračkanje – svojevrstno navdušenje nad svobodo, ki jo eksperimentalni umetniški procesi dovoljujejo. Ker umetnost nima pragmatičnega cilja, pušča prostor za neuspeh, in je prav zato produktiven prostor.
Zaplete se pri financiranju eksperimenta, ki ne obljublja rezultatov. Zato je sodelovanje pogosto rezultat dobre volje, ki zaslužka niti ne jemlje v obzir. Projekt Praskanje za zlatom so v celoti financirala ne tako visoka produkcijska sredstva Cukrarne, Institut Jožef Stefan pa je postal koproducent.
Grgurevič je bila presenečena, kako hitro so se na Institutu odzvali na njeno pobudo. Z docentom doktorjem Gašperjem Tavčarjem iz sodelujočega oddelka zaradi odsotnosti sicer nismo govorili. Se je pa na naše vprašanje, kako pogosto od umetnikov in umetniških institucij dobivajo pobude za sodelovanje, odzval profesor doktor Aleš Ude z oddelka za avtomatiko, biokibernetiko in robotiko. Na oddelku so tovrstne pobude za sodelovanja redne, in zanje načeloma puščajo prostor. Sploh ker so ponavadi sodelovanja nezahtevna, na primer vgrajevanje raznih robotskih mehanizmov v prostorske instalacije. Kadar pa umetniki predlagajo raziskovanje popolnoma novih področij, je potrebno projekt preusmeriti v dolgoročnejše načrte, ki zahtevajo tudi iskanje zunanjega financiranja.
Število sodelovanj se sicer od oddelka do oddelka razlikuje. Na tistem za raziskave sodobnih materialov pobude za umetniška sodelovanja dobijo približno enkrat letno. Nazadnje je prošnja prišla iz Zavoda Atol, ki je iskal strokovno podporo v obliki predavanj za ustvarjalce. Na oddelku za nanostrukturne materiale pa so takšne pobude redke in so bili sogovorniki tudi manj seznanjeni z obstojem takšnih projektov.
Služba za stike z javnostmi je želela poudariti predvsem velik kulturni interes Instituta. Sogovornica Polona Strnad je izpostavila redne, predvsem slikarske razstave v galeriji na njihovem hodniku. Za velik poudarek na umetnost naj bi se bojda lahko zahvalili dolgoletnem bivšem direktorju, doktorju Jadranu Lenarčiču, ki je bil tudi sam ljubiteljski slikar.
Grgurevič sama po dodaja, da se stik s strokovno institucijo, kot je Institut Jožef Stefan, vzpostavi predvsem prek zasebnih kontaktov. Želja po sodelovanju je navadno naslovljena na določene strokovnjake in njihovo raziskovanje, redkeje so prošnje za sodelovanje poslane v tajništva.
Pisala je Valerija.
Foto: umetnica & avtorski kolaž
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj