Živeti v interjerju
Raziskovanje in predstavljanje arhitekture v muzejskem okolju pogosto povezujemo zgolj s predstavljanjem strukturne zunanjosti zgradb. Vendar je arhitektura tudi prostor, v katerem preživimo večino svojega časa, ta pa je glede na svojo namembnost primerno opremljen in oblikovan. V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje so skušali z novo razstavo Svet znotraj: oblikovanje modernih interierjev, 1930ーdanes predstaviti bogato zgodovino opremljanja notranjosti arhitekture pri nas.
Zgodovino arhitekturnih interierjev so za razstavo raziskale in predstavile kustosinje Maja Vardjan, Katjuša Kranjc in Cvetka Požar. Slednjo smo vprašali, zakaj meni, da je razmišljanje o interierju pomembno.
Notranjost arhitektur je izrazito družbeno pogojena, saj se prilagaja razumevanju potreb uporabnika prostora nekega časa in prostora. Ker lahko o začetku zgodovine interierjev govorimo sočasno z začetkom prebivanja v namensko zgrajenih prostorih, so se morale avtorice razstave omejiti. Ta se tako osredotoča predvsem na modernizem, tako predvojni kot povojni, hkrati pa so predstavljene tudi nekatere nove rešitve, ki jih lahko vidimo kot njihovo nadaljevanje.
Začetki modernističnega mišljenja prostora pri nas segajo v trideseta leta. Natančneje: kot prelomno lahko označimo izdajo publikacije Stanovanje arhitektov Iva Spinčiča in Jožeta Mesarja. V njej sta predstavila pet arhitekturnih konceptov Le Courbusiera, enako težo promocije modernizma pa je nosila tudi ustanovitev revije Arhitektura. Kljub obetavnim modernističnim nastavkom pa lahko govorimo le o notranji opremi vil premožnih meščanov, ki so si lahko privoščili arhitekta. Konceptualne nastavke za oblikovanje interierjev v tridesetih opiše Požar.
Če je bilo oblikovanje interierjev pred drugo svetovno vojno skoraj ekskluzivno namenjeno premožnim meščanom, se razumevanje arhitekture v novem sistemu spremeni. Več pove Požar.
Novo razumevanje prostora je prineslo tudi nove oblikovalske dosežke, ki so pripomogli k višjemu bivanjskemu standardu. Z novimi oblikovnimi pristopi, kot je na primer modularna kuhinja Branke Tancig, je prišlo do premisleka, kako te vključiti v tlorise novih stanovanjskih blokov. Nenazadnje je to tudi čas, ko je Niko Kralj oblikoval svoj slavni stol Rex. Z razmahom modularnega oblikovanja, katerega dediči so današnji Ikeini oblikovalci, in premisleka o arhitekturno oblikovani notranjosti je modernistično mišljenje interierja postalo množično dostopno.
O interierjih pa ne moremo govoriti zgolj v sferi zasebnega. Velik delež predstavljenih interierjev so javne zgradbe. Med bolj izstopajočimi so gotovo Vrtec Mladi rod v Savskem naselju Stanka Kristla in Mednarodna avtomatska telefonska centrala Milana Miheliča. V okvir javnih arhitekturnih investicij spadajo tudi projekti, ki so jih avtorice označile kot celostna okolja. Gre za zgradbe kulturne in politične infrastrukture, kot so Cankarjev dom, Delavski dom Trbovlje in današnja stavba državnega zbora, pri katerih je notranjo opremo skoraj nemogoče ločiti od arhitekturne celote.
Ne glede na kvaliteto in premišljenost konceptualne umestitve interierja pa je njihova odločilna lastnost minljivost in fluidnost. Notranjost arhitektur kot tista, v kateri preživimo večino časa, se prilagaja določenim družbenim potrebam uporabnikov. Malokatera zgodnjemodernistična vila je danes še originalno opremljena, kuhinje Branke Tancig pa skoraj gotovo ne bomo več našli. Nekdaj monumentalni interierji kulturnih ustanov so postali zastareli in na plan prihajajo nove potrebe sodobnih uporabnikov ー imajo te stavbe sploh dovolj vtičnic?
Pri oblikovanju interierjev pride do izmenjave različnih praks. Prek arhitekturnega, industrijskega in notranjega oblikovanja je prostor dan na voljo uporabniku, ki ga dokončno izoblikuje v skladu s svojimi potrebami. Komu drugemu pa je namenjen prostor, če ne navadnemu človeku, ki ga uporablja? Interierji so lahko objekt zgodovinskega opazovanja, njihova uporabnost pa je tista, ki nas spremlja na skoraj vsakem koraku.
Prikaži Komentarje
Komentiraj