Knjižica, pogrni se

Danes v ordinaciji Radia Študent diagnozo postavljamo knjigi in knjižnemu trgu. Zanima nas, kako se knjiga danes prodaja, če sploh se. A kot pri knjigi je tudi o knjigi treba začeti govoriti na začetku. V našem primeru je to raziskava Knjiga in bralci VI, v kateri Patricia Rupar, Andrej Blatnik, Miha Kovač in Samo Rugelj obdelujejo ter interpretirajo podatke o bralnih navadah in odnosu, ki ga kleni Slovenci gojimo do knjig ter kupovanja le-teh. Izsledki raziskave se pnejo od ugotovitev, da ljudje vsako leto berejo bistveno manj, do ugotovitev, da nobeden od sprejetih ukrepov za izboljšanje tega stanja še ni bil zares efektiven. Dragi poslušalci, pripnite svoje varnostne pasove in vklopite vse štiri smernike - spuščamo se v mračne napovedi in klasično cinično brozgo!

Rupar na začetek raziskave vstavi graf, iz katerega je jasno razvidno, da se je odstotek nebralcev zvišal iz dvainštirideset odstotkov leta 2014 na devetinštirideset odstotkov leta 2019. Za nebralca se v tej raziskavi šteje oseba, ki v zadnjem letu ni prebrala knjige, ki ne bi bila vezana na študij ali delo. Upoštevati je treba tudi novonastalo razporeditev med bralno populacijo: odstotek tistih, ki so v zadnjem letu prebrali več kot dvajset knjig, je padel za pet odstotkov; bralcev med enajst in dvajset knjig za dva odstotka in tistih, ki so prebrali med štiri in deset knjig, za pet odstotkov. Skupaj torej dvanajst. Povečal pa se je odstotek tistih, ki so prebrali samo med eno in tremi knjigami, in sicer za osem odstotkov. 7-odstotni porast nebralcev in 8-odstotni porast priložnostnih bralcev v zadnjih petih letih bi se na prvi pogled morda lahko še racionaliziral s porastom avdiovizualnih vsebin, a avtorica navaja raziskavo, ki kaže, da Slovenija neblesteče zaostaja tako v primerjavi z ameriškim kot višjim evropskim povprečjem bralske populacije. Komentira Miha Kovač, redni profesor bibliotekarstva na Filozofski fakulteti in programski vodja Slovenskega knjižnega sejma.

Značilno za Slovenijo je to ...

Kljub temu da pri nas raziskovalci že več let opažajo res izrazit upad števila bralcev, primerjava in kontekstualizacija z rezultati drugih raziskav nista tako preprosti. Glede na predstavljene podatke je sprva videti, da Slovenci za Američani pri branju zaostajamo kar za petindvajset odstotkov. Vendar je ameriška raziskava med bralce štela tudi tiste, ki so prebrali le del knjige, medtem ko naši podatki za bralce štejejo zgolj ljudi, ki so v zadnjem letu svojo eno in edino knjigo prebrali od prve do zadnje strani. Kovač opozarja, da so bralne navade sicer zelo odvisne od kulture do kulture, a tudi svetovni trend branja kaže navzdol. Nemčija je denimo v zadnjih petih letih izgubila šest milijonov bralcev, pravi, Norveška pa bralcev sicer ni izgubila, vendar tudi ti knjigam posvečajo vedno manj časa.

Tovrstni trendi se prevedejo tudi v navade kupovanja in izposoje knjig, kjer je treba seveda upoštevati, da pri slednjem trpijo upravičenci do knjižničnih nadomestil. Seveda manjša izposoja prizadene tudi tiste avtorje, ki si želijo prestopiti prag in postati upravičenci do nadomestil. Izposoja v knjižnicah je od leta 2014 do leta 2019 na primer upadla za 2,5 milijona, kar je za deset odstotkov. Nakupu knjig sicer ne kaže nič kaj bolje, vendar na tem področju to ni nič novega. Med bralci je tako v letu 2014 kot v letu 2019 sedemnajst odstotkov takih, ki so zadnjo prebrano knjigo ali kupili ali dobili v dar, pri čemer lahko, recimo, nekoliko razumno sklepamo, da so podarjene knjige tudi kupljene.

Na srečo se slabe novice še ne končajo tu: zakon o enotni ceni knjige, sprejet leta 2014, ki naj bi omogočal večjo dostopnost in kvaliteto knjig, glede na navedbe v raziskavi na knjižni trg ni imel opaznega pozitivnega učinka. Nekatere založbe so pred uvedbo zakona lahko velik del stroška izdaje celo pokrile z neposredno prodajo kupcu, ki so ga privabile z akcijskimi cenami, piše Rugelj. To po uvedbi zakona o enotni ceni knjige ni bilo več mogoče, saj zakon določa, da mora cena knjige vsaj šest mesecev po izdaji povsod ostati fiksna. Založbe brez svojih knjigarn so bile tako z zakonom postavljene v bistveno slabši položaj kot večje, premožnejše založbe s svojimi knjigarnami, saj so morale svoje knjige prodajati preko tujih knjigarn, ki za prodajno storitev zaračunavajo tarifo. Ob premetavanju številk Rugelj pokaže, da so bile založbe brez lastnih knjigarn za enak dobiček primorane prodati tri namesto dveh izvodov, kar efektivno pomeni skoraj petdesetodstotno zvišanje potrebe po prodaji na že tako šibkem trgu. Založbe brez knjigarn, ki so to preživele, so morale biti stabilno vezane na javna sredstva ali pa imeti prodajo organizirano izven knjigarn drugih založb. Kljub temu zakon podpirajo številni založniki in politični akterji, kar se je nenazadnje pokazalo ob debati o njegovi začasni razveljavitvi. Nekateri v njem med drugim vidijo pozitiven korak naprej v smeri regulacije knjižnega trga in s postavitvijo enotne cene tudi cenjenja dela založnikov …  Ah, težka je težka, knjigarniška in založniška, težka v pičko mater. Težka kot večerni blues …

Kljub vsemu nekaterim založbam glede na promet kaže vedno boljše - a to je le površinski look. Nekatere založbe beležijo rekorden promet, vendar je ta umeten. V smislu, da ni ustvarjen z dejanskimi, fizičnimi, resničnimi bralci, temveč kot posledica spremembe knjigotržnega prostora. V raziskavi je tako na primer navedena neimenovana, a resnična založba X, ki je v letu 2018 pri dveh zaposlenih in desetih izdanih knjigah imela sto tisoč evrov prometa. Sprva vse kaže, da gre za stabilno in finančno zdravo založbo, ki jo podpirajo kupci z lastnim denarjem, a temu ni povsem tako. Petinsedemdeset tisoč evrov od sto tisoč evrov prometa je državnih subvencij. Ostalih petnajst tisoč je pridobljenih na trgu, pri čemer je treba seveda upoštevati, da sem spadajo tudi knjižnice, ki knjige kupujejo z javnim denarjem. Pri desetih izdanih knjigah, piše Rugelj, se je v knjižnice prodalo približno sto knjig. Povprečna cena knjige pri založbi je petindvajset evrov, tako da je profit, proizveden iz knjižničnih sredstev, približno dvanajst tisoč. To pomeni, da je le trinajst tisoč evrov od sto tisoč evrov profita ustvarjenih na dejanskem trgu s fizičnimi ljudmi. Posebnost slovenskega knjižnega trga komentira Andrej Blatnik, profesor na Oddelku za bibliotekarstvo Filozofske fakultete in zunanji urednik Cankarjeve založbe.

V Sloveniji imamo drugačen način knjižne potrošnje ...

Medtem ko nekatere založbe sicer dobijo visoke subvencije, v navedenem primeru do sedemdeset odstotkov, tako gotovo ni povsod. Govorili smo z urednico humanistične založbe Cf*, Amelio Kraigher, ki obelodani nekoliko drugačno, a vendar isto zgodbo o prodaji humanističnih knjig v knjigarnah in knjižničnih subvencijah.

Obstajajo seveda založbe ...

Ko govorimo o knjižnem trgu, ne gre spregledati njegove prihodnosti. Novi Nacionalni program za kulturo, ki ga je ministrstvo za kulturo pred kratkim dalo v javno razpravo, predvideva zelo zanimiv preobrat pri subvencioniranju knjižnih izdaj. Novi NPK namreč postavlja, da naj se v nekaj letih spremeni delež sofinanciranja knjižnih izdaj na sedemdeset odstotkov domače in trideset odstotkov tuje, torej prevodne literature. To je problematično iz več vidikov - prvič že, ker so začetki slovenske književnosti v prevodih. Literatura ne more funkcionirati kot zaprt sistem, mednarodni vplivi so ključni za njen razvoj. Medtem ko sicer nekateri lahko berejo izvirnike, večina ljudi iz večine jezikov tega privilegija nima. Ima pa tovrstna porazdelitev subvencij še en problem: veliko strokovne literature je namreč prevodne, saj je slednja ključna za razvijanje raznih strok in njihovih terminologij, kot opozarja Kraigher. Kot smo se v oddaji do zdaj že naposlušali, knjiga na trgu praktično ne more obstajati brez državnih intervencij, nikakor pa tega ne zmore nekomercialna strokovna knjiga. Odtegnitev subvencij prevodom tujih strokovnih knjig bi torej pomenila njihov konec. Poleg tega pa - več knjig domačih avtorjev nikakor ne pomeni in ne more avtomatsko pomeniti, da jih bo več ljudi bralo, in to se tudi ne bo zgodilo. Kljub vsemu pa bo treba pač počakati na akcijski načrt ministrstva za kulturo, ko bodo stvari jasnejše. V bistvu pa: zakaj bi nas sploh brigalo za knjigo in branje? The future is now, old man! si rečemo in skomignemo z rameni. No, svoje mišljenje o tem, zakaj sta branje in knjiga še vedno pomembna, za konec z nami deli Miha Kovač.

Zanimiv članek...