Ali bo literaturo odplaknilo?

Pozdravljeni v Kulturnih novicah. Včeraj, 18. 11., smo se člani ekspedicijskih sil redakcije za kulturo in humanistične vede v imenu obelodanjanja aktualnih kulturnih dogajanj zopet podali v papirnato džunglo literarne scene. Tokrat smo obiskali tretji dan Prepišnega uredništva, vsakoletnega literarnega festivalčiča, ki ga organizira založba LUD Literatura. Festival ob vsaki ponovitvi menja rdečo nit, okrog katere so nato organizirani pogovori, branja, predavanja in podobno. Tokrat so bile tema podnebne spremembe, natančneje: vse vrste povezav med literaturo in podnebnimi spremembami, ki so sicer na včerajšnjem dogodku pogosto postale sinonim za okoljevarstvo nasploh.  

Letos festival skoraj v celoti poteka v intimnem in domačnem vzdušju Centra za poezijo Tomaža Šalamuna, katerega stene so zapolnjene z osebno knjižnico našega vélikega avtorja. Kot nam je potožila organizatorka festivala, Veronika Šošter, pa je letos intimno vzdušje pripisati tudi koronskim omejitvam, ki naj bi udeležbo vsaj razpolovile. 

Tako nas je okrog petnajst zamaskiranih literarnih zagrizencev, bodočih potencialnih bolnikov z Don Kihotovim sindromom, ob 17. uri sedlo na seveda absolutno fiksna sedišča. Najprej smo prisluhnili dvema kratkima predavanjema: govorniško stolico je prva zavzela literarna blogerka, sicer magistra kemije, Monika Manfreda, ki je o povezavi med literaturo in okoljevarstvom govorila z vidika kemičarke. Tematizirala je povezavo med literaturo in znanostjo nasploh, kar je prek izobraževalne in etične funkcije literature spet navezala na klimatske spremembe - fikcija nam omogoča, da si zamislimo drugačen svet, kar nas spodbudi k razmisleku in refleksiji o stvarnosti, v tem primeru ekologiji. Kljub temu Manfreda do tematike ohranja zdravo mero zadržanosti. 

Ja moje stališče je tako ...

Drugi je, večinoma o svojem pisanju, govoril Boris Kolar. Sicer zabavno in s prijetnim pripovedovalskim glasom, ki mu nikakor ni bilo težko prisluhniti. Kot biolog, specializiran za vplive strupenih onesnaževalcev na okolje, je interpretiral nekaj svojih kratkih zgodb - med drugim zgodbo o gospe, ki bi zaradi visokih koncentracij onesnaževalcev v telesu morala veljati za posebni odpadek, kar bojda temelji na resničnih dogodkih. Ali Kolar prav tako ohranja zdravo mero zadržanosti, ne vemo, ker je dogodek žal predčasno zapustil in nam ga ni uspelo prositi za komentar. 

Drugi del dogodka je prevzel bralni klub revije Nebulae, ki so ga predstavljali Alex Kama Devetak, Nina Kremžar in Zarja Vršič. Prosto so debatirali o delih, ki obravnavajo podnebne spremembe, in kako se te kažejo v današnji literaturi. Ob izteku dogodka pa nas je žal že načel okajeni duh samega Šalamuna, ki je v naše duše pronical iz knjig ob stenah prostora, in misli so nam začele uhajati drugam. Na festivalu se namreč že tretji dan po vsaj dve uri razglablja o zastavljeni temi - kakšno vlogo lahko igra literatura pri podnebnih spremembah -, zato nas je seveda zanimalo, do kakšnih ugotovitev ali spoznanj smo v tem času torej prišli.

Jaz sem Ajda ...

Moje ime je Ado ...

Težko bi rekel, da so ...

Le stežka se poslovimo od veličastne Šalamunove knjižnice in s še večjo težavo se zadržujemo, da vodje prostora, Mihe Mauriča, ki je podal zadnjo izjavo, ne sprašujemo preveč o tem, »kolko se je pa Šalamun v resnici zadeval, a?«. Skratka, prijeten in poučen večer s prijetnimi ljudmi, četudi z nekoliko manj oprijemljivimi odgovori. 

V literarne vode je svoj čoln poslal Lenart.