Arhiviranje prihodnosti

Predvčerajšnjim smo si v Galeriji Kapelica premierno ogledali video esej Maje Smrekar, ene najvidnejših predstavnic bioumetnosti pri nas. Enourni film z naslovom K-9 topology: Through a lens of a long-term care of an artwork je del projekta Arc-hive, ki je financiran iz evropskih sredstev, med njegovimi pobudniki pa je Zavod Kersnikova. Cilj projekta je predvsem odprta digitalna platforma, ki bo ohranjala, distribuirala in kontekstualizirala dokumentacijo umetniških praks na področju biomedije.

S tem se Arc-hive trudi odgovoriti na nejasnosti v beleženju projektov na presečišču znanosti in umetnosti. Del sredstev je namenjen izobraževanju restavratorjev, kustostov in mentorjev o komuniciranju o tovrstnih delih in rokovanju z njimi. Umetnost, katere forme so izrazito procesualne in performativne in ne tvorijo nujno umetniških objektov, namreč zahtevajo posebne dokumentacijske prijeme. Avtorica razloži premisleke projekta. 

Izjava

Arc-hive se zadnje leto posveča ustvarjanju kohezivnih protokolov, ki bi urejali arhiviranje in širjenje znanj o praksah bioumetnosti v centraliziranem digitalnem prostoru. Po načelu odprte izmenjave ponuja dostop do digitalnega gradiva različnih kulturnih akterjev, ki delajo z biološkimi in živimi materiali – od muzejskih institucij in nevladnih organizacij do posameznih umetnikov, znanstvenikov in študentov. 

Video esej, ki ga je Maja Smrekar ustvarjala z naborom strokovnjakov, je v temelju dokumentarističen pregled dolgoletnega projekta K-9 topologija [ka devet topologija], v katerem avtorica naslavlja teme ekofeminizma, medvrstnih razmerij in ideoloških družbenih struktur. Film kronološko prikaže njeno raziskovanje, ki s pomočjo umetne inteligence, robotike in molekularne biologije proizvaja žive rezultate, ti pa se dokončno oblikujejo v galerijskih institucijah, v umetniških postavitvah. Ustvarjanje najnovejšega video dela se ji je zdelo pomembna priložnost, da se posveti refleksiji že ustvarjenega. Ali kot to imenuje sama - petletna inventura, ki bi koristila vsakemu ustvarjalcu.

Izjava

Od številnih faz projekta KA 9 topologija naj spomnimo na delo Hibridna družina, ko je umetnica več mesecev živela v napol stanovanju, napol galeriji in je mleko, ki ga je proizvajalo njeno telo, nudila novorojeni psički Adi. Naslednji korak, projekt ARTE_mis, je obravnaval možnost celične združitve človeka z nečloveškim drugim. Na podlagi omenjenih del smo razmišljali o tem, kaj je v bioumetnosti umetniški objekt, kako ga je moč dokumentirati in končno tudi ohranjati. 

Proces omenjenih dveh projektov je umetnica beležila v videih in fotografijah ter z zbiranjem kritiškega in medijskega odziva. Skupek naštetega nato predstavlja arhivski material, ki ga je možno naprej razstavljati.

Arhivarka Ida Hiršenfelder v video eseju nagovori pomanjkanje trajnostnih rešitev za shranjevanje video dokumentacij obsežnih projektov, kot je Hibridna družina. Pri gradnji umetniških arhivov navaja dve ravni – neposredno, praktično raven ter metaraven. Na praktični ravni umetnica zbira video dokumentacijo vseh svojih del, pomembno pa je zagotoviti infrastrukturo, ki bo omogočala njeno dostopnost v prihodnosti.

Za shranjevanje se institucije in umetniki sicer zanašajo na mednarodne korporativne strežnike, po mnenju Hiršenfelder pa je bolj pomembno strokovno razmišljati o dolgoročnejših rešitvah in se ne zgolj zanašati na platforme, ki bi bile lahko v določenih okoliščinah popolnoma nedostopne ali uničene. Arhiv mora biti odprt za vse naslednje umetnike, ki bi želeli umetničino raziskovanje nadaljevati z novimi procesi. Le tako se lahko uspešno gradi tradicija določene sfere umetnosti. 

Kot se za umetnost spodobi, tudi praksa Maje Smrekar proizvaja nekatere umetniške objekte, ki jih avtorica imenuje molekulare skulpture. Žive celične tvorbe so poseben razstavni izziv, zato se umetnica veliko ukvarja z oblikovanjem razstavne infrastrukture, ki bi galerijskemu obiskovalcu omogočila vpogled v procese, ki so skulpture izgradili. Zanimivo pri tem je, da nastajajo instalacije, ogrodja in nosilci, ki so nekje na presečišču dizajna, instalacije in sodobne tehnologije. 

Molekularne skulpture pa presegajo klasično restavratorsko ali galerijsko hrambo. Zanje je potrebno energijsko in finančno potratno vzdrževanje, ki mu je trenutno kos zgolj znanost. Hibridna celica, ki jo je razvijala iz genetskega zapisa sebe in psičke Ave, mora biti zamrznjena pri izredno nizki, točno določeni temperaturi. Tu naletimo na pomemben paradoks - medtem ko je znanost osredotočena na življenje, je umetnostni arhiv ponavadi shranjevanje neživih artefaktov zgodovine. Misel razširi Smrekar.

Izjava

Zaključi pa z zadnje čase pogostim apokaliptičnem mišljenjem, ki ga narekujejo ekološka in druge krize.

Izjava

Video esej ob vprašanjih ohranjanja živega naslavlja tudi neizogibno vprašanje etičnosti umetniške prakse, ki vključuje živa bitja. V Majini praksi je psička Ada jasno vzpostavljena kot soavtorica del K-9 topologije in ne kot umetniški objekt, ki bi bil zgolj beležen v video dokumentaciji. V tem primeru sta Maja in Ada enakovredni proizvajalki pomenov in zato enakovredno aktivni ustvarjalki arhivov. Ado smo povprašali, kako se loteva arhiviranja svojih delovanj.

Izjava

Eden od udeležencev dogodka, tudi sam restavrator, je po koncu projekcije izrazil dvom, da se restavratorska stroka pri sodobnih vprašanjih ohranjanja ukvarja z dovolj sodobnimi prijemi. To verjetno drži, saj od več restavratorskih služb sodobnih galerij, ki smo jih poklicali, nismo dobili oprijemljivih odgovorov razen tega, da se zadev lotevajo posameznemu umetniku primerno in pa da imajo trenutno polne roke dela.  

Medtem ko se restavratorji za zdaj ukvarjajo še z relikvijami nekega drugega časa, si boste potencialne strategije za prihodnost lahko ogledali v omenjenem video eseju, ki bo javno dostopen na platformi Arc-hive.

Po arhivih je brskala Valerija.