Bistra cikličnost

Kdor se odpravi na obale Kvarnerja, potuje skozi Ilirsko Bistrico. Mesto, ki je pred leti zapadlo v začarani krog preoblikovanja križišč v krožišča. Ta so s svojo raznolikostjo postala središče ponosa lokalne oblasti in menda tudi lokalcev. Na ciklično popotovanje po krožiščih smo se odpravili z domačinoma Sanjo Ujčič in Mikijem Muševičem. Slednjemu se sicer krožišča zdijo s stališča ureditve prometa smiselna.

izjava

Prav vsako od osmih krožišč v Bistrici ima posebno likovno podobo. Za začetek omenimo le most, mlin, galejo in goro Snežnik. Milan Vílotič, ki je s svojim podjetjem Bilka načrtoval in uredil ali pa samo uredil šest od osmih trenutnih krožišč, pojasni, kako so se lotili ustvarjanja podobe bistriških krožišč.

izjava

Ilirska Bistrica obsega 35 kvadratnih kilometrov, na katerih živi okoli 4.500 prebivalcev. Najbolj oddaljeni krožišči ob zmernem prometu in vremenu prevozite v šestih minutah.

izjava

Tako se lahko prav vsak turist, ki se pelje skozi Bistrico, a se v njej redko ustavi, kratkočasi s spoznavanjem identitete tega tranzitnega kraja. Bolj na obrobju se tako nahaja še en tehnično dovršen sistem, ki ga obvozijo predvsem Kraševci in Ljubljančani, ki se v Pivki odločijo za manj ovinkasto pot.

izjava

Mesto ponuja tudi vizualno bolj minimalistična krožišča.

izjava

Vsi simboli v krožiščih pa niso vezani zgolj na lokalno okolje.

izjava

Ob simbolih bistriške preteklosti, geografije in delavnosti svoje mesto najde tudi preprostost toplega medčloveškega odnosa.

izjava

Za zdaj zadnjega krožišča pa ni Vilotič ne načrtoval ne oblikoval. Vso interpretacijo videnega sta zato v svoje roke vzela naša lokalna vodiča.

izjava

Krožišče izvedbe tradicionalne dirke ni ogrozilo. Pot so namreč nekoliko prilagodili in iz krožišča ustvarili umetno šikano, ki jo morajo vozniki obvoziti.

izjava

Omeniti pa je treba še malo krožišče pri Pošti. Vizualno precej skromno in z majhno zaplato trave popolnoma nekonkurenčno ostalim krožiščem, a ima pomembno zgodovino. Kot zapiše Vojko Čeligoj, naj bi tu stalo prvo krožišče, še iz časov pod Avstrijci. Zasajena »cesarjeva lipa« sredi ceste se je ohranila, tudi ko je Ilirska Bistrica v času italijanske okupacije slišala na ime Villa del Nevoso, nato pa je krožišče poniknilo za slabih sedemdeset let. Danes je, bodite brez skrbi, zopet na svojem mestu.

Za konec prisluhnimo še spodbudnim mislim Vilotiča o prihodnosti Ilirske Bistrice, njenih ljudi in krožišč.

izjava

Krožila je Iva.