Boj za bronasta trupla

V preteklem letu je bil pred stavbo Parka vojaške zgodovine Pivka prestavljen dober ducat socrealističnih kipov. Nastali so v poznih štiridesetih in vsi razen dveh, Augustinčićevega Tita in Keršičevega Kurirčka, so bili del skupinskega naročila vrtnih skulptur za ureditev parka Vile Bled. Že v šestdesetih pa so jih začeli premeščati na druge lokacije. Večina jih je pristala v parku Brdo, Radavšev Bombaš in Partizanska družina Ivana Pengova pa sta do nedavnega stala v Poljčah v bližini Natovega centra odličnosti za gorsko bojevanje.

V okviru Parka vojaške zgodovine v Pivki ima svoje depoje več muzejev, med drugimi tudi Muzej novejše zgodovine. Deponirani kipi so trenutno zgolj nametani pred nekdanjo vojašnico, a naj bi jih najkasneje do jeseni razstavili v parku po konceptu, ki ga snuje arhitekt Ira Zorko.

Že maja lani, ko je v času predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije z Brda izginil Titov kip, ki so mu sledili drugi, so se v strokovni in splošni javnosti pojavili dvomi o strokovni utemeljenosti premestitve kipov in tudi o njeni formalnopravni legalnosti. V Mladini in Delovi Sobotni prilogi so denimo nedavno namigovali, da gre pri tem projektu za simbolno obračunavanje s preteklostjo in poskus brisanja spomina na NOB. Za kraj, na katerem bodo skulpture odslej živele, se je uveljavil izraz pokopališče spomenikov. Umetnostna zgodovinarka in profesorica na Filozofski fakulteti Beti Žerovc oriše nekaj spornih točk projekta.

I

Žerovc nadalje poudarja, da je projekt doslej potekal na skrivaj in brez javne razprave. Po njenih besedah odgovorni niso zmožni podati strokovne podlage ali sploh kakršne koli utemeljitve za premestitev v Pivko. To zato dojema kot politično motiviran umik iz javnega prostora. Strinja se, da dosedanja postavitev kipov na Brdu pri Kranju ni bila idealna, vendar sodi, da je protokolarni objekt najprimernejše mesto zanje. Arhitekt Zorko na očitke odgovarja:

I

Zorko torej poudarja, da je tudi načrtovana namestitev kipov v parku morebiti zgolj začasna in lahko pričakujemo, da bo nosilna institucija, Muzej novejše zgodovine, pozvala k javni razpravi o njihovi nadaljnji usodi. Toda Žerovc odgovarja, da bi bilo treba javno razpravo sprožiti že pred premestitvijo kipov. Govor o začasnosti te postavitve zato označuje za sprenevedanje. Boj se torej bije na dveh vzporednih frontah. Kritiki na eni strani očitajo vodstvu Muzeja novejše zgodovine, da je prestavljanje kipov ideološko motivirano, po drugi strani pa je pod vprašajem tudi strokovna primernost njegove izvedbe. Umetnostni zgodovinar Gojko Zupan pojasni strokovne zadržke.

I

Zupan omenja odlok, v katerem je posestvo gradu Brdo pri Kranju razglašeno za kulturni spomenik nacionalnega pomena. Iz Zupanove izjave lahko razberemo domnevo, da so v omenjenem odloku k posestvu gradu vštete tudi parkovne površine skupaj z vrtnimi skulpturami. Če domneva drži, je bila premestitev kipov sporna tudi s pravnega vidika. Direktor Muzeja novejše zgodovine Jože Dežman je zatrdil, da zaščita, formulirana v odloku, po njegovih informacijah ne zajema vrtnih kipov. Projekt je pokomentiral tudi umetnostni zgodovinar in strokovnjak za partizansko umetnost Miklavž Komelj.

I