Divide et impera*

Javnost in stroka sta bili ob predstavitvi programa letošnjega Borštnikovega srečanja, del katerega je tudi tekmovalni izbor zdaj že nekdanje selektorice Zale Dobovšek, pred kakšnim mesecem nekoliko presenečeni postavljeni pred dejstvo, da festival pod vodstvom novega direktorja Aleša Novaka prekinja več kot dvajsetletno tradicijo dveletnih selektorskih mandatov.

Izvor in zgodovino prakse dveletnega mandata, ki jo pravilnik festivala že ves čas le dopušča, predvideva pa le enoletni mandat z možnostjo podaljšanja, predstavi direktor Aleš Novak.

izjava

Novak to spremembo sicer razume kot le eno v seriji manjših, evolucijskih sprememb, prek katerih festival stopa v korak z razvojem praks pri nas in širše.

izjava

Ne glede na Novakovo trditev, da je s to mislijo že nastopil mandat, je v medijskem poročanju o tej odločitvi zaznati presenečenje nad njegovo potezo, saj je ta informacija - kot poroča Dnevnik - presenetila tudi aktualno selektorico, ki je bila s spremembo dolgoletne prakse seznanjena tako rekoč neuradno in šele po zaključku svojega letošnjega dela.

Ni presenetljivo, da so se ob tem pojavili pomisleki o načrtovanih ali nenačrtovanih, a gotovo prisotnih posledicah takšne odločitve, ki jih je v svojem prispevku Cenzura po pravilniku za tretji program Radia Slovenija artikulirala Saša Rakef Perko. Med drugim zapiše:

"Z utemeljitvijo selektorskega izbora Zala Dobovšek v nadaljevanju opozori na nekatera od žgočih vprašanj sodobne gledališke produkcije in tako odpre izredno pomembno platformo za "refleksijo relevantnih gledaliških problemov ter verifikacij aktualnih gledaliških pojavov". To naj bi bil – glede na spletni strani festivala objavljeno besedilo – tudi eden izmed namenov festivala. [...]

Kakšen razmislek je v širši (strokovni) javnosti spodbudilo poročilo selektorice, ki se vpisuje v vrh naše stroke? [...] Kakšna razprava je sledila njenemu razmisleku? Oziroma kaj smo storili z njeno mislijo?

Zamenjali smo selektorico oziroma menjave nismo problematizirali. In se nanjo – kot strokovna javnost – javno nismo odzvali.”

Še posebno relevanten se v tej luči zdi tisti del utemeljitve, v katerem selektorica izpostavi, da kljub splošni načelni zavezanosti našega gledališča političnim, aktivističnim temam ter sodobnim praksam - še posebno ob vprašanjih rasizma, seksizma in homofobije - uprizoritve oziroma gledališki ustroj  pogosto ne uspe prakticirati svojega lastnega sporočila.

Po našem mnenju se tu kot naloga selektorja pokaže tudi usmerjanje nadaljnje produkcije v smeri udejanjanja takšnih praks. Ker pa smo vajeni razmišljati o prakticiranju oblasti “z vseh strani”, se nam zastavi tudi vprašanje: ali se na ta način, s skrajšanjem mandata, ne zmanjšuje vpliv, ki bi ga lahko posamezni selektor imel na prakso slovenskega gledališča? Ali se tako glas stroke ne raztaplja - podobno meni tudi Saša Rakef Perko - v množici mnenj “kvalificiranih” posameznikov? Ta pomislek komentira Aleš Novak takole:

izjava

*Deli in vladaj