Francosko-kitajska navezava

V današnjih kulturnih novicah se bomo posvetili vprašanju ali ima največji svetovni socializem Ministrstvo za kulturo? Aprila 2018 je Ljudska republika Kitajska po  64 letnem obratovanju združila Ministrstvo za kulturo z Nacionalno turistično administracijo. Državni poslanec Wang Yong je združitev v novo nastalo Ministrstvo za kulturo in turizem označil za poskus, citiramo, “uravnoteženega razvoja kulture in turizma, njune integracije v industrijsko rast ter širjenja vplivov Kitajske kulture.” Konec citata.

Deklarirani cilji ministrstva za kulturo Ljudske republike Kitajske so bili: implementacija strategij in programov za razvoj kulturnih reform, grajenje nacionalnih knjižnih in literarnih resursov, upravljanje s trgom kulturne industrije, navsezadnje pa ohranjanje kulturne dediščine in organiziranje državnih proslav. Ministrstvo se je ukvarjalo tudi z reprezentacijo kitajske kulture v tujini. 

Kitajsko ministrstvo za kulturo je uradno nastalo leta 1956, njegov prvi predstojnik pa je bil pisatelj in novinar Šen Dehong, bolje poznan pod psevdonimom Mao Dun. Pod vplivom oktobrske revolucije, gibanja 4. maja in šanghajskih komunistov je Dun kot zaprisežen radikalec nastopal v vlogi komunističnega pisatelja, pozneje pa so ga – podobno kot mnoge, ki so jih sumili izdajanja partijske linije – odnesli valovi kulturne revolucije. Uradna politika ministrstva za kulturo je v burnih 60. letih namreč postala subjekt maoistične množične linije, ki si je s promocijo ideje emancipacije ljudstva zadala nemogočo nalogo razbijanja birokratiziranega državnega aparata. Frakcijskim bitkam in številnim žrtvam navkljub je ministrstvo v tistem obdobju pod partijskim pritiskom odigralo pomembno poslanstvo pri širjenju propagande, oblikovanju teoretskih razprav o kontradikcijah kitajske družbe in posledičnem dvigu pismenosti. 

S tržnimi reformami in odprtjem Kitajske širšemu svetu je Deng Šjaoping pod zastavo modernizacije prekinil s politikami svojega predhodnika. Pot globalizacije je pripeljala do stapljanja kitajske domače kulture s svetovnimi kulturami ter umetnostmi. Deng se je kot pragmatični, a skrivnostni voditelj iz zakulisja kitajske politike ponašal s preudarnimi odločitvami, med katere je sodil tudi poskus rehabilitacije umetnikov, ki so bili žrtve kulturne revolucije. A pri tem ne moremo spregledati dejstva, da je Deng s povabilom tujemu kapitalu, nepremišljeno zunanjo politiko proti Vietnamu in Afganistanu ter politiko enega otroka izzval val novih marksističnih kulturnih politikov, kot je na primer Wang Hui. 

Kako pa lahko razumemo Ši Džinpingovo potezo stapljanja kulturnih in turističnih administracij v času čedalje močnejše Kitajske? Po eni strani ukrepi novega ministrstva za kulturo in turizem odgovarjajo na želje kitajskih državljanov po potovanju v tujino. V primerjavi s časi predhodnih politik je danes s Kitajske mnogo lažje potovati, po drugi strani pa je v ozadju Šijevih namer poudarek na neposredni prepletenosti kitajske kulture z njenim značajem v mednarodnih vodah. Promocijo tradicionalne kitajske literature, filozofije in zgodovinskih osebnosti izvaja Ši pod sloganom realizacije tako imenovanega »kitajskega sna«, v katerem je prostor tudi za vpliv zahodnih miselnih tokov, točneje marksizma. Citirajmo kar Šija samega: »Spomin na Marxa obujamo, da bi se poklonili največjemu mislecu v zgodovini človeštva in da bi razglasili svoje trdno prepričanje v znanstveno resnico marksizma.« Konec citata.

Za konec se selimo na francoska tla. Pred točno tridesetimi leti nas je zapustila ena izmed najopaznejših figur zahodnega marksizma: Louis Althusser. Kot doživljenjski član francoske komunistične partije se je Althusser uveljavil z neizprosno kritiko njene stalinistične in poznejše humanistične ideološke linije, s tem pa je hkrati vplival na poznejše teoretike, kot so Slavoj Žižek, Alain Badiou in Pierre Macherrey. V boju proti ortodoksnim marksistom si je Althusser poiskal zaveznika v Mau Cetungu, ki je v istem času na drugem koncu sveta z njim delil podobno občutljivost na kontradikcije v takšni ali drugačni obliki ali pa predvsem občutljivost na pretenciozne birokrate. Naj oba moža umreta še neštetokrat.