JugoSloGanska naveza

Te dni se je v Ljubljani mudil ganski umetnik Ibrahim Mahama, ki prevzema umetniško vodstvo naslednjega, petintridesetega mednarodnega grafičnega bienala. Ibrahima Mahamo smo za kratek pogovor ujeli nekje sredi natrpanega urnika predavanj, sestankov s študentstvom in raziskovanja urbanega javnega prostora. 

Kot smo razbrali iz najave umetniške vodje, ki jo je zgodaj poleti objavil MGLC, bo fokus bienala raziskovanje tako zgodovinskih kot sodobnih povezav ganskega z našim umetniškim prostorom. Eno bolj očitnih križanj naših poti je zagotovo socialistična arhitektura v ganski prestolnici Akra. V šestdesetih letih so Vzhodnoevropejci, predvsem Poljaki, s seboj tja nesli svojo izkušnjo obsežne urbanizacije in v tem okviru realizirali velike arhitekturne projekte, kot so bolnišnice, policijske postaje in izobraževalne ustanove, ki vizualno podobo mesta zaznamujejo še danes. V zadnjem času je v naših umetniških programih veliko govora tudi o Gibanju neuvrščenih, poleg teh pa Mahama poudarja mnoge druge mikro povezave na področjih botanike, agrikulture in medicine. Te povezave gredo sicer onkraj področja grafike, a se mu zdijo vseeno pomembne za konceptualno snovanje bienala.

Izjava

Preprostost, ki jo napoveduje Mahama, nam je v oči padla že ob prvem branju javne najave umetniške vodje. Mahama ločnice med preprostostjo in kompleksnostjo v nadaljevanju našega pogovora sicer ne poudarja toliko, pomembnejša mu je jasnost umetniškega dela.

Izjava

Ob naštevanju različnih grafičnih tehnik si težko pomagamo, da ne bi potegnili vzporednic s še ne tako zaprašenimi spomini na pretekli bienale, ki se je odvil pod naslovom Iskra delta. Zaznamoval ga je odmik od grafike kot dvodimenzionalnega medija proti popolni objektnosti. V okviru lanske edicije smo bili priča tudi izraziti in enotni scenografski zasnovi ter postavitvi avtorskih del brez navedb avtorjev ali dodatnih informacij. Mahama zagovarja precej drugačen pristop k povezovanju oddaljenih vogalov razkropljene materije grafične umetnosti.

Izjava

Poleg že uveljavljene lokacije MGLC-ja in nove pridobitve Cukrarninih razstavnih prostorov, Mahamo zanima postavljanje programa onkraj sten bele kocke. To je značilno tudi za njegovo osebno umetniško prakso, ki jo gradi na osnovi danega javnega prostora. Vanj vključuje lokalne skupnosti in odnose, ki se med njimi vzpostavljajo. Najbolj je znan po prekrivanju institucij s krpankami iz lokalnih tekstilov, s čimer preizprašuje kompleksne politike prostora.

Izjava

Umetnik, ki je bil že med svojim študijem na akademiji povabljen na Beneški bienale, in to kar po Facebook sporočilu, za katerega je bil prepričan, da je skem, polaga veliko upov v sodelovanje z mladimi. Zato je tudi na obisku v Ljubljani veliko časa preživel na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje in tam razmišljal o potencialnih sodelovanjih.

Izjava

Arhivsko gradivo bo torej pomembno tako v kontekstu zgodovinjenja kot tudi materiala za obdelavo in grajenje umetniških narativ. Sogovornik arhive v svoji umetniški praksi pogosto raziskuje in opozarja, da je potreben premislek o njihovi uporabi, da ne zapadejo v prekomerno didaktičnost. 

Izjava

V različnih kontekstih zadnjega časa je veliko govora o potencialnih novih narativah za že končane zgodovine. Te se pojavljajo v obliki raznih izmov, kot so jugo-, afro- in madžarofuturizem. Vsem naštetim je skupno, da se želijo izogibati nostalgiji, s katero jih pogosto povezujemo, in se zazirajo predvsem v prihodnost. S takšnim pristopom se v obujanju jugo-slo-ganskih navezav istoveti tudi Ibrahim Mahama.

Izjava

Pogovarjala se je Valerija. 
foto: last MGLC + avtorska intervencija