K avantgardam, leto kasneje
April, lani. Država je zaprta, policijska ura tiktaka. O dolenjskem zraku lahko ljubljanski človek le sanja, medtem ko gleda z balkona drevesa zeleneti. Na zaslonih vseh, na svetovni splet priključenih, se odpre kozmično okno.
Slednje je spletni prenos dogajanja v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu, kjer tridnevna Znanstvena konferenca Kozmični anarhizem obeležuje stoletnice prvih avantgardističnih manifestacij na Slovenskem in v širšem jugoslovanskem prostoru. Poleg prihoda raznovrstnih izmov na lokalno umetniško področje gre pomniti tudi prvo pokrajinsko umetniško razstavo, intermedijski dogodek, imenovan Novomeška pomlad; in pa opus del kozmičnega anarhista Antona Podbevška. Povrh naštetega mineva stoletje od izida gledališke revije Maska, revije Svetokret iz Ljubljane, pa mednarodne revije za umetnost in kulturo Zenit, ki je začela izhajati v Zagrebu. Konferenca, o kateri smo izčrpno poročali tudi na 89.3 MHz, je s prispevki svobodnih oblik ponudila širok pregled gibanja. Govorci so bili Dragan Živadinov, Miklavž Komelj, Lev Kreft in Daša Tepina, če jih naštejemo le nekaj.
Fast forward v sodobnost. Kozmični anarhizem 2.2. Teoretsko-umetniški večer v treh dejanjih se bo odvil danes v ljubljanski Osmozi. Prej omenjeni sanjajoči posameznik bo lahko z dušo in telesom priča izidu publikacije Kozmični anarhizem, posebne številke revije Borec, izdane pri založbi Sophia. Zbornik je preplet znanstvenih, strokovnih in esejističnih prispevkov, prevodov izvirnih besedil zenitističnega gibanja in dodelanih transkripcij lanske konference.
Kristino Pranjić, idejno in programsko vodjo zaporedja dogodkov, smo vprašali, kaj danes prinaša premislek pod imenom Kozmični anarhizem. Gre za refleksijo ali tvorbo?
Sprašujemo se tudi, kaj je po vsem že povedanem o avantgardah ostalo neizrečenega. Kaj bi lahko nagovarjale naslednje edicije Kozmičnih anarhizmov? Odgovarja Pranjić.
Dovolimo si uporabiti lanski nagovor Leva Krefta. Začel ga je prav z vprašanjem, zakaj se danes oziramo k avantgardam, katerih konec je naznanil že postmodernizem. In če se zavedamo trenutnega obstoja v koncu zgodovine, kot je sodobni čas označil Francis Fukuyama, je avantgarda zapisana v zgodovino, ki je več ni. Z vprašanjem, kako aktualizirati avantgardno, smo se obrnili na Dragana Živadinova, ki bo o temi spregovoril ob 17. uri v sklopu informansa Molekular:Noordung.
V sklopu današnjega dogodka bo potekala tudi otvoritev razstave študentk in študentov vizualnih komunikacij ljubljanske Akademije za umetnost in oblikovanje. Ta je ob lanski konferenci zasedala prostore Knjižnice Mirana Jarca, sedaj pa se po vzoru novomeške pomladi premika v prestolnico. Razstava je rezultat polletnega sodelovanja med Pranjić in študenti pod mentorstvom Emine Djukić in Andreja Lamuta.
Za historične avantgarde je značilno, da so močno rešetale strukture jezika. To je obravnaval Alen Berlot, študent grafičnega oblikovanja, ki vidi govorico sodobnosti v formi kode.
Pomnimo, avantgarde so se historično sicer udejanjale kot zunajinstitucionalna gibanja. Pa vendar jih zdaj premišljujemo znotraj institucij. O tem, kakšna vodila se vzpostavijo v tovrstnem projektu, smo povprašali Emino Djukić, mentorico in kuratorko razstave.
Avantgarda uživa v destrukciji tega, kar je bilo. Danes imamo sicer vse možnosti, da avantgardno uničujemo in kose razbitega s postmoderno svobodo sestavljamo v nove konstelacije.
Na vprašanje, kje v študentskih delih tiči avantgardnost, se Djukić pošali, da gre za vprašanje za milijon dolarjev, odgovor pa sama išče v postavitvi.
Pranjić povezavo najde v družbeni in politični emancipiranosti.
V želji, da bi sklenili kozmično krožnico, ki smo si jo začrtali v začetku prispevka, smo za refleksijo dela prosili Petra Purga, avtorja uvodnega recitala. Delo Čovek človeku stroj je v okviru lanske konference prispeval v obliki hibridnega performansa, ki je še dostopen na portalu YouTube.
Krožila je Valerija.
Grafična podoba: 𝗠𝗲𝘁𝗮 𝗞𝗼𝗷𝗰, 𝗠𝗮𝘁𝗲𝗷 𝗣𝗮𝘃𝘀̌𝗲𝗸, 𝗥𝗼𝗸 𝗜𝗳𝗸𝗼 𝗞𝗿𝗮𝗷𝗻𝗰
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj