Kaj prinaša prihodnost?

Sredi oktobra je kulturna sfera po več kot dveh letih čakanja dočakala prvi osnutek Nacionalnega programa za kulturo, krajše NPK – ključnega dokumenta z vsebinskimi smernicami na področju kulturne politike za prihodnjih osem let. Veljaven NPK smo nazadnje imeli za obdobje od 2014 do 2017, obstoječi predlog pa je začel nastajati leta 2019. Žal bi lahko nad novim predlogom NPK-ja med čakanjem zaradi menjav političnih stolčkov in vsesplošne ustavitve kulture v zadnjih dveh letih že skoraj obupali. Pa vendar je tu! Kakšen pa pravzaprav je?

Nekoliko koronsko obarvan Nacionalni program za kulturo poudarja predvsem postepidemično prihodnost kulture. V njem najdemo trditev, da je kulturni sektor eden tistih, ki so bili med epidemijo najbolj prizadeti, zato bodo naslednja leta ključna! Kljub poudarku na okrevanju sektorja pa lahko zaznamo tudi nekatere nastavke za sistemsko preurejanje kulturne politike v prihodnjih letih.

Prvotna sreča ob objavi osnutka, ki jo je bilo čutiti v kulturni sferi, je precej hitro uplahnila. Lahko bi dejali, da se odločilna točka nahaja na četrti strani, v uvodu NPK-ja. Več o svoji izkušnji branja predloga pove Mitja Šuštar, predsednik Sindikata Glosa.

Izjava

Poleg težav z ideološko naravo NPK-ja so v Glosi izpostavili tudi nekatere druge. Predvsem nasprotujejo fleksibilizaciji sistema financiranja kulture, združevanju javnih zavodov in prenovi meril za doseganje nazivov prvak in vrhunski glasbenik. Kljub negativnim platem osnutka NPK-ja pa vidijo v njem tudi nekatere pozitivne točke.

Izjava

Podporni delavci pa po mnenju Društva Asociacija niso edini, ki so v osnutku NPK-ja zanemarjeni. Več o pomenu in pomanjkljivostih Nacionalnega programa za kulturo pove Tadej Meserko, strokovni vodja v Asociaciji.

Izjava

V osnutku NPK-ja lahko najdemo tudi očitke, da je nevladnih organizacij, ki delujejo v javnem interesu na področju kulture, čisto preveč. V zadnjih desetih letih jih je bilo v register vpisanih kar štirikrat več kot v prejšnjem desetletju. Če to združimo z dejstvom, da je samozaposlenih v kulturi skoraj dvakrat več kot leta 2000, lahko v luči ljubezni do institucionalne kulture sedanjega ministra razumemo skrbi Ministrstva za kulturo, da je nevladnikov in samozaposlenih povsem preveč. Toda povečano število tako nevladnikov s področja kulture kot samozaposlenih v kulturi je posledica strategije liberalizacije trga dela in krepitve nevladnega stebra kulturne politike v preteklih letih. V NPK-ju je tako predlagano, da se določijo strožji in natančnejši kriteriji za pridobivanje statusa delovanja v javnem interesu v kulturi. Ni pa jasno, zakaj sta tudi v NPK-ju še vedno spodbujani prekarizacija in fleksibilizacija delavcev v kulturi in kako naj bi na povsem liberaliziranem trgu dela kulturni delavci delovali. Prav tako Ministrstvo v NPK-ju poudarja predvsem zasebni in javni sektor, nevladnega pa povsem zanemari, pojasni Meserko.

Izjava

Javna razprava o osnutku NPK-ja se je končala pred dobrim mesecem, na novo verzijo NPK-ja pa še čakamo. Tako Sindikat Glosa kot Asociacija sta svoje pomisleke o novem Nacionalnem programu za kulturo in predloge za izboljšave poslala tudi v času javne razprave. Vprašanje pa je, ali bodo ti tudi upoštevani.