Ko bom velik, bom ... literarni kritik?
Pozdravljeni v Kulturnih novicah. V preteklosti smo na naših valovih že poročali o tem, da nekateri poklici znotraj domače literarne produkcije - recimo uredniški - počasi, a vztrajno izumirajo. Spet drugi, na primer poklic literarnega kritika, pa naj bi postajali primerni le za mlajše, finančno in socialno »fleksibilnejše« generacije, ki vsakdanji kruh napraskajo kje drugje in se z literarno kritiko, četudi plačano, ukvarjajo le postransko.
Da pa ne bo izpadlo, da želimo zgolj na hitro zdemolirati še tisto malo upanja mladih kulturnikov, ki potihem še verjamejo, da je možno - ne da bi bili pisatelji-bogovi - preživeti od knjig, smo se odločili fantazmatsko ambicijo, ko bom velik, bom literarni kritik, postaviti v nekaj konteksta. Iskreno in direktno: najbrž ne boš oziroma vsaj ne boš mogel biti samo to. Kljub temu se te obrti pri nas še kako lahko priučiš in svoje znanje tudi brezplačno izpopolnjuješ. A gremo lepo po vrsti.
Pogovarjali smo se s Tadejem Meserkom iz Društva Asociacija, ki je pri sedemintridesetih letih že bolj ko’ ne »literarni kritik v penziji«, in pa z Majo Šučur, aktivno literarno kritičarko, Stritarjevo nagrajenko iz leta 2017 in letošnjo moderatorko Festivala Pranger. Vprašanje, kako, če sploh, se pri nas od literarne kritike živi, je v nekaj oprijemljivega konteksta najprej postavil Meserko:
Šučur je k temu dodala svoj pogled na genezo literarnega kritika:
Meserko doda, da imajo literarne kritike, poleg obveščanja javnosti o kvaliteti ali nekvaliteti nekega dela, tudi širši pomen. Pomembno vlogo igrajo tudi v slovenskem kulturno-političnem modelu:
V sklopu Festivala Pranger, ki je potekal septembra, se v oktobru že deseto leto zapored prireja brezplačna delavnica Mala šola kritike, ki je namenjena predvsem mladim pesniškim kritikom in kritičarkam. Pri tem je vredno poudariti, da se izraz »mladi«, kot so zapisali v spremnem besedilu delavnice, ne nanaša izrecno na leta ali status kritika, temveč prvenstveno na obseg izkušenj. Pogoj za prijavo sta namreč največ dve objavljeni kritiki.
Mentorski program delavnice vodi prav Maja Šučur, ki nam je povedala nekaj več o tem, kako bo delavnica potekala, hkrati pa osvetlila svoj pogled na pomen kritike kot take:
Kruh literarnih kritikov in kritičark je torej precej trd in redek, vendar pa se ga kljub temu - ali celo prav zaradi tega - oklepa še kako častivredna nota. Dejstvo je, da bi se slehernik brez literarne kritike še toliko težje orientiral v reki knjižne produkcije, ki pri nas dere čez bregove, čeprav je, po drugi strani, literarna kritika pogosto tudi precej nedostopna, saj se večinoma objavlja v specializiranih medijih. Sistemske rešitve tega stanja zaenkrat žal še ni na vidiku, do takrat pa se lahko zainteresirani kalijo na delavnicah, kot je Mala šola kritike, o kateri si lahko več preberete na Prangerjevi spletni strani.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj